Pri uresničevanju svojega poslanstva pošilja Cerkev na delo vse božje ljudstvo. V različnih povezavah in v vsakem izmed svojih članov posebej mora božje ljudstvo, zvesto darovom in oblikam izražanja, ki so lastne vsakemu duhovnemu poklicu, odgovarjati na dolžnost oznanjevanja evangelija in evangeljskega pričevanja (prim. 1 Kor 9,16), v zavesti, da »poslanstvo zadeva vse kristjane«.
Tudi pastoralno delo na družbenem področju je namenjeno vsem kristjanom, ki so poklicani, da postanejo dejavni nosilci pričevanja družbenega nauka in da se polno vključijo v potrjeno izročilo z »delovno vnemo milijonov, ki jih je spodbudilo in vodilo socialno učiteljstvo Cerkve, da so se dali na voljo služiti svetu«. Kristjani današnjega časa, ki delujejo posamič ali na različne načine povezani po skupinah, združenjih in gibanjih, se morajo znati izpostaviti kot »veliko gibanje za obrambo človeške osebe in varstvo njenega dostojanstva«.
Družbeni nauk Cerkve mora postati sestavni del vzgoje krščanskih laikov. Izkušnja dokazuje, da je vzgojno delo po navadi mogoče znotraj cerkvenih laiških organizacij, ki izpolnjujejo natančna merila cerkvenosti: »Tudi skupine, združenja in gibanja imajo svoje mesto pri vzgoji krščanskih laikov. Vsakdo ima po svoji metodi možnost izvajati vzgojo, ki je globoko zakoreninjena v samem izkustvu apostolskega življenja. Primerno je, da pri tem integrirajo, konkretizirajo in specificirajo vzgojo, ki jo njihovi člani prejemajo s strani drugih oseb in občestev.« Družbeni nauk Cerkve podpira in osvetljuje vlogo združenj, gibanj in laiških skupin, ki si prizadevajo za krščansko oživljanje raznih področij časnega reda: »Cerkveno občestvo, ki je navzoče in deluje v delovanju posameznih oseb, najde svoj specifični izraz v skupnem delovanju krščanskih laikov, torej v njihovem solidarnem delovanju, s katerim se odgovorno udeležujejo življenja in poslanstva Cerkve.«
Družbeni nauk Cerkve je zelo pomemben za cerkvena združenja, ki se ukvarjajo s pastoralno dejavnostjo na družbenem področju. So posebna oporna točka, ker delujejo v družbenem življenju skladno s svojo cerkveno podobo in tako dokazujejo, kako pomembne vrednote pri soočanju z družbeno stvarnostjo in prizadevanju za njeno izboljšanje so molitev, premišljevanje in dialog. Vsekakor je vredno razločevati med tem, »kar delajo kristjani, bodisi posamezno bodisi po združenjih, v svojem imenu kot državljani, ki jih vodi krščanska vest, od tistega, kar delajo v imenu Cerkve skupno s svojimi duhovnimi pastirji«.
Tudi stanovska združenja, ki v določenem poklicnem ali kulturnem okolju povezujejo svoje člane v imenu poklica in krščanskega poslanstva, lahko dragoceno prispevajo h krščanskemu zorenju. Tako na primer krščansko združenje zdravnikov vzgaja svoje zdravnike z vajami v presojanju tolikerih težkih vprašanj, ki jih medicinska veda, biologija in druge vrste znanosti zastavljajo zdravniku v poklicnem delu, pa tudi v vesti in pri verovanju. Prav isto lahko rečemo o združenjih katoliških učiteljev, pravnikov, podjetnikov, delavcev ali pa športnikov, naravovarstvenikov … V takšnem kontekstu družbeni nauk razkriva svojo vzgojno učinkovitost v odnosu do osebne vesti in do kulture nekega naroda.
Kompendij Družbenega nauka Cerkve, čl. 538, 549-550.