»V Cerkvi morajo vedno obstajati tudi služenja in poslanstva, ki niso zgolj krajevne narave, ampak so v službi pooblastila, ki zajema kompleksno cerkveno stvarnost in oznanjevanje evangelija. Papež potrebuje ta služenja in ona potrebujejo njega, in v medsebojnosti obeh vrst poslanstva se uresničuje simfonija cerkvenega življenja. Apostolsko obdobje, ki ima normativno vrednost, tako očitno poudarja ti dve razsežnosti, da vsakogar privede do spoznanja, kako sta za življenje Cerkve nepogrešljivi. Zakrament svetega reda, zakrament nasledstva je nujno vsebovan v tej strukturalni obliki, toda – še bolj kakor v krajevnih Cerkvah – ga obdaja mnogovrstnost služb in tu je povsem nemogoče spregledati tudi tisti del, ki v apostolatu Cerkve pripada ženam. Skratka, lahko bi celo trdili, da prvenstvo Petrovega naslednika obstaja zato, da zagotavlja bistvene razsežnosti cerkvenega življenja in jih urejeno združuje s strukturami krajevnih Cerkva.

Da ne bi prišlo do nesporazumov, je na tej točki treba jasno povedati, da se apostolska gibanja v zgodovini pojavljajo v vedno novih oblikah in nujno zato, ker so ravno odgovor Svetega Duha na spremenljive položaje, v katerih se Cerkev vsakokrat znajde. Zato torej: kakor duhovniških poklicev ni mogoče proizvesti niti jih administrativno določiti, tako tudi ni mogoče, da bi avtoriteta organizirala in sistematično sprožala gibanja. Biti morajo podarjena in tudi so podarjena. Naša naloga je le, da smo nanje skrbno pozorni, da v moči daru razlikovanja sprejmemo, kar prinašajo dobrega, in se naučimo premagati tisto, kar je manj primerno. Retrospektivni pogled na zgodovino Cerkve nam bo pomagal s hvaležnostjo ugotoviti, da je bilo onkraj vseh težav vedno tudi mogoče dati mesto znotraj Cerkve velikim novim stvarnostim, ki klijejo v njej.…

Papeško prvenstvo in škofovstvo, krajevna cerkvena struktura in apostolska gibanja potrebujejo drug drugega: prvenstvo lahko živi le prek živega škofovstva in z njim; škofovstvo lahko varuje svojo dinamično in apostolsko edinost le v nenehni povezanosti s prvenstvom. Kadar je eno od obeh oslabljeno ali zmanjšano, trpi zaradi tega vsa Cerkev. Po vseh teh preudarkih je treba, da na koncu ostaneta predvsem hvaležnost in veselje. Hvaležnost, saj je zelo očitno, da Sveti Duh tudi danes deluje v Cerkvi in ji naklanja nove darove, po katerih se poživlja v veselju svoje mladosti (prim. Ps 42,4, v latinskem besedilu Vulgate). Hvaležnost za vse tiste mnoge mlade in ostarele osebe, ki odgovorijo klicu Duha in se brez oziranja okrog sebe in nazaj radostno razdajajo v službo evangelija. Hvaležnost za škofe, ki se odpirajo novim potem, jim dajejo prostor v svojih lastnih Cerkvah, potrpežljivo razpravljajo z njihovimi voditelji, da bi jim pomagali premagati vsakršno enostranskost in jih privedli do pravih oblik. Predvsem pa se na tem mestu in ob tej uri zahvalimo Janezu Pavlu II. Pred vsemi nami hodi v sposobnosti navdušenja, v moči notranjega pomlajanja v milosti vere, v razlikovanju duhov, v ponižnem in srčnem bojevanju, da bi bilo vedno več načinov služenja evangeliju. Pred vsemi nami je v edinosti škofov po vsem planetu ter jih neutrudno posluša in vodi. Hvala Janezu Pavlu II., da je za vse nas voditelj h Kristusu. Kristus živi in nam od Očeta pošilja Svetega Duha: to je radostna in oživljajoča izkušnja, ki naj nam bo podeljena ravno ob srečanju cerkvenih gibanj našega časa.«

Joseph Ratzinger – Benedikt XVI., Novi posegi Duha: Gibanja v Cerkvi, Ljubljana: Novi svet, 2007, 49-50, 56-57.