Robert Barron, Ženin in nevesta (Vir: Aleteia)
S spremenjenjem vode v vino je Jezus prevzel vlogo ženina.
Pred dvema tednoma sem prisostvoval poroki moje nečakinje Brine. Vse življenje je bila ljubko dekle, polno veselja, dobre volje in pripravljenosti darovati se v službi drugim. Njen mož je prav tako dober človek, bil je dovolj pogumen, da je pred poroko postal katoličan. Zato je bilo veselje pridružiti se vsej družini pri praznovanju združitve tega čudovitega para.
Toda pri pridigi pri poročni maši, sem izpostavil, da gre za veliko več kot za veselje nad dobroto in srečo teh dveh mladih ljudi. Kajti to bi lahko naredili ob katerikoli sekularni romantiki. V cerkvi smo se zbrali prav zato, ker oba cenimo bolj kot zgolj zaljubljeni par, ne glede na to, kako žarita. V njima vidimo sveto znamenje, namig, zakrament Kristusove ljubezni do Cerkve. Poudaril sem, da je posebnost katoliške teologije v tem, da par, ki si izmenja obljube pri poroki, zakrament ne le prejme, ampak zakrament postane. Vsi zbrani v cerkvi so tisti dan verjeli, da to, da sta prišla skupaj, ni stvar golega naključja, ampak Božje dejavne previdnosti. Bog si želi, da najdeta odrešenje v družbi drug drugega, kar pomeni, da Bog od njiju želi, da kot par izpolnita njegovo odrešenjsko voljo.
Da pojasnim. Predlagal sem, da odlomek o svatbi v Kani preberemo z novega zornega kota. Komentatorji pogosto izpostavljajo, kako presenetljivo je, da prvi čudež, ki ga Jezus naredi v Janezovem evangeliju ni obujenje mrtvega ali ozdravljenje slepega, ali pomiritev viharja, pač pa zagotovitev vina za praznovanje poroke. To kaže, kot pravijo, Jezusovo zanimanje za preproste stvari. To je res, a takšno branje spregleda še večjo resnico, ki je dejansko v srčiki stvari.
Ko so avtorji Stare zaveze želeli izraziti Božjo zvesto, življenje dajajočo in veliko ljubezen do sveta, so naravno uporabili podobo zakona. Način, na katerega se poročeni pari podarjajo drug drugemu – v polnosti, strasti, rodovitnosti, ob pravem času in izven njega – je največja metafora za način, kako je Bog milostno navzoč svojemu ljudstvu. Tako prerok Izaija, v izjavi, ki jemlje sapo, pravi Izraelskemu ljudstvu: »Kajti kakor se mladenič poroči z devico, tako se bo tvoj graditelj poročil s teboj, kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog« (Iz 62,5). Vse religije ali religijske filozofije govorijo o tem, da moramo Boga ubogati, častiti, ga iskati; toda edinstveno prepričanje svetopisemske religije je, da Bog išče nas, da se z nami želi celo poročiti, da želi izliti svoje življenje za nas brez omejitev. Izaija gre še dlje, ko pravi, da bo Mesija, ko bo prišel, pripravil gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in mozgatimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini (Iz 25,6)…
Svatbo v Kani sedaj lahko pogledamo z drugačnimi očmi. V prvem stoletju je bila odgovornost priskrbeti vino dolžnost ženina. To razloži zakaj, potem ko je poskusil vodo, ki je postala vino, starešina pride neposredno k ženinu in reče: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj« (Jn 2,10). S tem ko je Jezus spremenil vodo v vino, se obnaša kot ženin, ki izpolni Izaijevo preroštvo, o Jahveju, ki bo prišel, da poroči svoje ljudstvo. Še več, s tem, ko je napolnil šest vrčev z vodo (to je izjemno velika količina), namiguje na Izaijevo pričakovanje, ko bo vino teklo s hribov. Zato sveti Pavel govori o ljubezni moža in žene kot o veliki »skrivnosti«, svetem znamenju, ki pričuje o Kristusovi ljubezni do svojega telesa, Cerkve. Nevesta in ženin tako simbolično kažeta na Nevesto in Ženina.
Svojo pridigo sem sklenil z besedami, v katerih sem jih spomnil na to, da je Jezus čudež naredil že dolgo nazaj, ko je vodo spremenil v vino, toda naša sveta maša bo svoj vrhunec dosegla v trenutku, ko bo isti Gospod naredil še bolj nenavadno znamenje, spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri. Ta veliki zakramentalni dogodek se ponavlja pri vsaki sveti maši, ko nam Kristus daje piti, ne običajno vino, ampak svojo kri.
Mladoporočenca sta torej dva čudovita zaljubljena človeka, in to je zadosten razlog za veselje. Sta pa tudi živa simbola Ženinove ljubezni do svoje neveste, Cerkve – in to je razlog za hvaležnost v najglobljem pomenu besede.
Več na: https://aleteia.org/2017/07/02/a-bride-and-groom-the-bride-and-the-groom/