Elizabeth Pardi, Zakaj se ne bojim svojega moža ljubiti bolj kot on ljubi mene (Vir: Aleteia)
Ljubiti moža brez pričakovanj ni šibko ali neumno. Je pogumno in se izplača.
Moja frustracija se je nadaljevala, ko se je ura nagnila proti sedmi. V pečici sem imela večerjo, vedno bolj težko je bilo zabavati sitnega malčka in na telefonu moža, za katerega sem pričakovala, da bo ob šestih prišel domov, se je oglašal le odzivnik.
Vedela sem, da je po vsej verjetnosti zasut z delom ali pa je v prometnem zamašku in je njegov slabo delujoči telefon znova v okvari.
Kljub temu sem se čutila neumno odvisno, da bi sedela doma in čakala. To je patetično, sem si mislila. Če sam ne skrbi za to, da pride domov pravočasno ali me ne pokliče, mi ga ni treba doma čakati.
S to mislijo sem vzela otroka in šla ven, da bi ta čas prebila kje drugje. Kasneje, ko sem se končno vrnila domov, kjer naju je čakal, sem ugotovila, da sem imela prav. Njegov telefon je prenehal delovati pozno popoldne in šef ga je poklical na sestanek tik preden je nameraval oditi. Imel je težak dan in se je veselil, da naju bo videl, ko bo vstopil skozi vrata.
Ko sem ta večer ležala v postelji, še vedno prepričana v pravilnost moje odločitve, da sem dopustila, da je prišel domov v prazno hišo, me je šokiral zapis na Pinterestu: »Ne bojte se biti tisti, ki ljubi bolj.« Sledila sem povezavi na spletno mesto in ugotovila, da so to besede 80-letne Anne Gaston, ki jo je intervjujal Nate Bagley, ki je zbiral zakonske nasvete za svojo knjigo. Anne in njenega moža je vprašal, kakšen ljubezenski nasvet lahko ponudita po 60-letih zakona. Annin odgovor je bil obenem ranljiv in pogumen…
Tudi name je naredil izjemen vtis. In nato me je postalo malo sram, ko sem pomislila na to, da sem sama naredila nekaj, kar je v popolnem nasprotju s pripravljenostjo ljubiti bolj. Namesto tega sem odreagirala iz strahu – strahu, da bi bila jaz tista, ki naredi več, več čaka, je bolj na voljo, ljubi bolj. Zakaj? Ker sem bila prepričana, da biti taka oseba pomeni biti šibek.
Bagley je v svojem prispevku opazil, da večina izmed nas misli, da je tisti, ki odnosu posveča manj pozornosti srečnejši in svobodnejši. Toda po tem intervjuju z Anne, Bagley strastno verjame, da je pojmovanje ljubezni kot šibkosti zgrešena logika. »Ljubiti nekoga bolj kot on ljubi tebe ni neumno ali noro. Je najpogumnejša stvar, ki jo lahko v tem življenju narediš.« In nato trdi, da svoboda, ki jo iščemo, dejansko pride, ko dopustimo sami sebi, da drugega ljubimo bolj. »Ljubezen je gorivo, ki omogoča delo na odnosu«, pravi. »Resnična ljubezen je brezpogojna in brez pričakovanja povračila.
To pomeni dajati brez zagotovila, da bomo to dobili nazaj. Pomeni čakati na zakonca tudi ko je pozen, ker se veseliš, da ga boš znova videl. Pomeni dati mu svoje srce in zaupati, da bo on poskrbel zanj.
Potem, ko se me je ta nova filozofija prijela, sem govorila s 95-letnim dedkom mojega moža, ki je bil srečno poročen že 75 let. Ko sem ga vprašala, kaj je ključ njegovega srečnega zakona je dejal: »Potrpežljivost. Ko sem bil med vojno dve leti odsoten in je vzgajala najino hčer, ji gotovo ni ustrezalo, da je morala čakati name. Kljub temu je bila potrpežljiva, hvala Bogu.«
Njegov odgovor me je ganil tako kot Annin. Če je njegova žena lahko ljubeče čakala dve leti, bi tudi jaz zagotovo lahko počakala eno uro ob koncu dneva. Če nič drugega moram to videti kot priložnost, da ga ljubim bolj s tem, da ga postavim za svojo prioriteto. To ni nekaj lahkega, še posebno v trenutku ranljivosti, ko se počutim kot da sama nisem njegova prioriteta. Toda izplača se.
Bagley pravi: »Ko se ne bojim biti tisti, ki ljubi bolj in ko najdem partnerja, ki si tudi prizadeva za to, da ljubi bolj, izkušam, da ljubezen prejemam tudi (in še posebno) takrat, ko si jo najmanj zaslužim.«
Jaz o tem ne dvomim več: za takšno ljubezen je vredno čakati.