Verujem … v večno življenje

[1]

V mesecu novembru nas praznika vseh svetnikov in spomina vseh vernih rajnih vabita k razmišljanju o življenju, ki nas čaka po smrti, v večnosti. Če res le slaba tretjina slovenskih katoličanov veruje v vstajenje od mrtvih, ob mislih, ki nas spremljajo v teh prazničnih dneh, ne bo odveč povabilo k osebnemu vprašanju: »Ali verujem v večno življenje, ali verujem, da me bo Bog, ko se izteče moj čas, sprejel v nebeško srečo, ali verujem, da bom takrat iz oči v oči srečal/-a Njega, ki me je ustvaril in odrešil?«

Navidezna resničnost sedanjega trenutka daje vtis, da se človek morda res lahko nasiti zgolj s tem, kar mu je na dosegu roke, s tem, kar lahko doseže z lastnimi močmi. Toda hlastanje po imeti, globoko v srcu, pušča grenak priokus apatičnosti, ki v človeku zamori pristni klic po biti! Po ljubiti ne zgolj doseči! Morda so prav ti dnevi cerkvenega leta, ko se spominjamo naših rajnih, priložnost, da se v naših cerkvah in na pokopališčih zavemo, da smo ustvarjeni za večnost.

Spreobrnjeni londonski gangster John Pridmore je mladim v Stični po opisu svojega življenja pred spreobrnjenjem, ko je živel za obilico dobrin in užitkov ter pri tem ni izbiral sredstev, kako jih doseči, dejal le: »Žal mi je za vsak dan, ko nisem poznal Jezusa«. Očaranost nad Jezusom, »očaranost od njegovih besed, gest in njegove osebe same« (PiP 70) človeka z nežnimi vezmi potegne iz lažne samozadostnosti, ga usmeri na pot, ki presega minljivo srečo in mu pomaga, da svoje oči upre v večnost. Za marsikaterega iskalca na tej poti ostajajo številna vprašanja odprta, morda bodo na katero od njih odgovorile naslednje vrstice.

Nesmrtna duša

Za sodobnega kristjana je teološka govorica pogosto prezahtevna. Zdi se, da smo v razumevanju posameznih pojmov, ki govorijo o presežnem, ostali ujetniki pomenov besed, ki jih je močno zaznamoval grški dualizem, po katerem je človek sestavljen iz duše in telesa. Če želimo npr. razložiti, kaj je duša, moramo po p. Michelu Souchonu izhajati iz celostnega, svetopisemskega pogleda na človeka, ki je zelo pomemben za razumevanje vere v vstajenje. Svetopisemski pogled pravi, da je duša ves človek. Psalmist s tem, ko pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu« (Ps 42,3) izraža željo vsega svojega bitja.

P. Michel Souchon pripoveduje: »Vse otroštvo sem poslušal navajanje evangeljskega odlomka v prevodu: ›Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?‹ (Mt 16,26). Šele z leti sem spoznal, da je mnogo boljši prevod tega besedila naslednji: ›Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?‹« (Mt 16,26).

Podobno velik paradoks bi bil prevod naslednjega evangeljskega odlomka: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25), če bi besedo življenje prevedli kot duša. Ko Jezus pravi, da je prišel, da bi dal »svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28), razumemo, da je prišel, da bi dal v odkupnino samega sebe in ne svoje duše.

Vrnimo se sedaj k vprašanju, kaj se bo z nami zgodilo po smrti, kaj bo po smrti ostalo za nami? P. Michel Souchon provokativno odgovarja: »Nič, nič vam ne bo ostalo, ne telo ne duša ne duh ne vest. Ne želite si svojega življenja rešiti, ne da bi sprejeli, da ga boste izgubili. Toda Bog, kateremu boste izročili svojega duha, Bog, v katerega verujemo, bo z njim sprejel vaše življenje, dušo in duha, ki ste jih darovali v služenju drugim in ga z zaupanjem izročili njegovemu nežnemu usmiljenju.«[2]

Življenje in smrt s perspektive večnosti

Ko sem se malo nagnila, sem videla skoz okno zahajajoče sonce, ki je metalo svoje zadnje žarke na naravo, in vrhovi dreves so bili videti čisto zlati. Tedaj sem si rekla: Kakšna razlika, če stojiš v senci ali pa se nasprotno izpostaviš soncu ljubezni … Tedaj si videti ves zlat. Zato sem videti vsa zlata. V resnici nisem taka in takoj bi nehala biti taka, če bi se oddaljila od ljubezni.«[3] sveta Terezija Deteta Jezusa

Edina ovira pred človekovo samozadostnostjo je minljivost. Sodobni človek pogosto ni tako razočaran nad življenjem in svetom, da bi si želel odhoda nekam drugam. Bolje rečeno: nad življenjem je navdušen! Kako se potem ne bi bal, da bo vse to izgubil? Morda je tudi to razlog, da misel na smrt in večnost odlaga, da se pusti popolnoma zamotiti s hlastanjem po sedanjosti. Toda smrt kljub temu ostaja smrt neizogibno dejstvo. Strah pred smrtjo je nekaj naravnega. Celo Jezus je pred smrtjo trepetal v getsemanskem vrtu: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Tako kot čaka nas, se smrt dotakne oseb, ki jih imamo radi. Njihovo smrt težko sprejemamo. Najprej zaradi ločitve. Pa tudi, ker jo večkrat spremlja občutek krivde. »Naredil ali rekel sem nekaj, česar ne bi smel narediti ali reči!« Težko je živeti v miru z rajnimi. Koliko ljudi si želi, da bi jim njihovi rajni odpustili! Strah je spremljevalec misli na smrt tudi zato, ker ne vemo, kakšna bo naša smrt; ker se sprašujemo, ali jo bo morda spremljalo dolgo trpljenje; ker se bojimo, da bomo težko bolni ali v breme tistim, ki bodo za nas skrbeli; ker nas je strah, da pred odhodom morda ne bomo zmogli odpustiti bližnjim ali jih pomiriti. Toda darovati svoje življenje vendar pomeni ljubiti. »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen« (Vp 8,6). Ljubezen je moč, ki nas odtegne od samih sebe, da bi nas darovala Bogu in bližnjim. Preko nje strah pred smrtjo ne seže.[4]  Zato sveta Terezija Deteta Jezusa pravi: »Pome ne bo prišla ›smrt‹«, ampak dobri Bog«.[5]5 Smrti se ni bala. Nasprotno, hrepenela je po njej, da bi mogla čim prej uživati Božjo bližino. Svojim sosestram je ob bližajoči se smrti preprosto dejala: »Če bi me nekega jutra našli mrtvo, naj vam ne bo hudo: to bi pomenilo, da je Očka ljubi Bog čisto preprosto prišel pome.«[6]

Kakšne so vice?

»Človek je najlepša Božja stvaritev. Bog se je hotel z njim združiti, da bi imel nad njim veselje. To bitje je poklical k popolni združitvi. Ko bo torej to bitje osvobojeno materialnih spon in se bo pojavilo pred njim, ga hoče gledati kot popolno bitje, absolutno vredno njegove ljubezni.«[7] p. J. M. Szymusiak

Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da je tistim, »ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni«, njihovo večno zveličanje zagotovljeno, »vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje« (KKC 1030).

O vicah pogosto govorimo kot o kraju trpljenja, v katerem človek zadoščuje za grehe preden se v raju pridruži izvoljenim. Človek se mora očistiti preden pride pred Boga, ker smo vsi, četudi je naše življenje usmerjeno k Bogu, ujeti v egoizem, napuh, jezo…

Vice so »trenutek resnice«. V življenju si deloma tudi o samih sebi ustvarjamo določene utvare: ne vemo natančno, kako nas doživljajo drugi, ali in kdaj smo jih kakorkoli prizadeli; ne poznamo vseh svojih grehov in pomanjkljivosti. Zato ne znamo vstopiti v povsem prosojen odnos s svojimi bližnjimi in tudi ne z Bogom.

Vice označujejo prejem popolnega vedenja o tem, kakšni smo. Vice so vrata do raja! Kristjani upamo, da nihče ne bo prišel v pekel, toda kdo lahko trdi, da je mogoče priti v nebesa, ne da bi se najprej očistili?[8]

Ko pride človek pred Boga, se mu ta prikaže »v tako čudoviti in sijajni lepoti in čistosti«, da ga »vse nebeške sile ne bi spravile pred Boga, dokler ima na sebi še najmanjši madež.« Šele ko je popoln, si »upa stopiti pred večno luč in Božjo popolnost«, da bi ga gledal »iz obličja v obličje«.[9]

Sveta Katarina Genovska, mistikinja vic, daje jasno vedeti, da »ta ogenj hkrati prinaša veselje in bolečino, kakor vse, kar očiščuje« in dodaja: »Ne verjamem, da lahko najdemo zadovoljstvo, ki se lahko meri z zadovoljstvom duš v vicah, razen zadovoljstva blaženih v nebesih. Zadovoljstvo raste z vsakim dnem, ko Bog prešinja dušo, in to tem bolj, čim bolj izginjajo ovire, ki so mu zoperstavljene«. Tako bi lahko rekli, da v vicah »veselje in bolečina tesno spremljata drug drugega.«[10]  Sveta Terezija Deteta Jezusa zato pravi: »Če bom šla v vice, bom zelo zadovoljna… sprehajala se bom med plameni in prepevala hvalnico Ljubezni.«[11]

Naši nebeški prijatelji

Zaradi enega samega pričakovanja mi bije srce – zaradi ljubezni, ki jo bom prejela, in ljubezni, ki jo bom lahko razdajala.[12] … »Ko bom v nebesih, koliko milosti bom izprosila za vas! O, tako bom nadlegovala ljubega Boga, da ga bo, če bi me ne hotel takoj uslišati, moja nadležnost prisilila, da bo obilno izpolnil moje želje.«[13] sveta Terezija Deteta Jezusa

Ko se naši bližnji od nas poslovijo, njihova ljubezen do nas ne umre, še vedno nas spremljajo in trenutki sreče z njimi nikakor niso izgubljeni za vso večnost.[14] »Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo ›takšnega, kakršen je‹ (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje. … Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (KKC 1023, 1024).

Naši rajni in svetniki so v nebesih naši priprošnjiki. Namesto, da bi z njimi iskali stik preko klicanja duhov oz. spiritizma, se jim raje priporočajmo v molitvi in jih prosimo za njihovo pomoč in varstvo. Bodimo gotovi, da nas spremljajo in nam pomagajo, saj je svetost drugo ime za ljubezen. »Kadar nas iščete, nas iščite v veselju, kajti prebivamo v svetu veselja.«[15] Večno življenje je namreč »življenje po meri Boga, ki nam podarja življenje s seboj; življenje, ki ni več ujetnik prostora in časa; življenje v duhovnem telesu, ki ga ne pogojujejo materija v nastajanju; življenje, ki ga ljubezen obdaja tako tesno, kot si je sploh mogoče predstavljati; življenje, v katerem ljudje brez ovir postajajo eno v ljubezni; življenje, ki ga lahko imenujemo življenje vstajenja, novo življenje brez meja, pot, ki nam jo je pokazal Kristus.«[16]

Lahko bi dodali: življenje, ki hrepeni po tem, da bi k polnosti življenja pomagalo tudi tistim, ki so še na zemeljskem potovanju k popolni sreči v Bogu. Sveta Edith Stein to opiše z naslednjimi besedami: »Tisti dan, ko bo Bog imel neomejeno oblast nad našim srcem, bomo tudi mi imeli neomejeno oblast nad njegovim«.[17] Sveta Terezija Deteta Jezusa pa dodaja: »Kako nesrečna bom v nebesih, če ne bom mogla vsaj malo razveseljevati na zemlji tistih, ki jih ljubim!« [18] In: »Ko bom v nebesih, bom šla k ljubemu Bogu… Ljubi Bog mi bo rekel: ›Kaj želiš deklica?‹ In odgovorila bom: ›Želim srečo vsem, ki jih ljubim‹«.[19]