Daniel Esparza, Tri malo znane podrobnosti o vicah (Vir: Aleteia)

Medtem ko so v sodobni filozofski in politični teoriji 20. stoletja pogosto uporabljali kategorije in teoretične okvirje katoliške eshatologije (dobesedno »poslednjih reči«), na presenetljive in resnično rodovitne načine – tega ne moremo reči za sodobno cerkveno teološko refleksijo. Zdi se, da eshatologija danes ni več zelo priljubljena.

To ne pomeni, da v katoliškem izročilu eshatologija ni bila predmet goreče, intenzivne in pogosto učene refleksije. Dejansko je res prav nasprotno. Nedavno je Shaun McAfee objavil seznam desetih stvari, ki jih najverjetneje niste vedeli o vicah. Izmed teh smo jih izbrali tri najbolj zanimive…

V vicah so duše že povezane s Kristusom

Duše v vicah so del Cerkve spokorjenih, ki je znana tudi kot Cerkev očiščujočih se ali Cerkev pričakujočih (Ecclesia Penitens, Ecclesia dolens ali Ecclesia Expectans). Izročilo prepoznava, da so verni, če se tako izrazimo, v treh različnih stanjih: potujoča Cerkev, očiščujoča se Cerkev in nebeška Cerkev.  Kaj ima o tem povedati Lumen Gentium?

»Dokler torej ne pride Gospod v svoji slavi in vsi angeli z njim (prim. Mt 25,31) in dokler mu ne bo, potem ko bo končana smrt, vse podvrženo (prim. 1 Kor 15,26-27), potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo, in spet drugi uživajo slavo, ko »jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je« (LG 49).

Če so duše v vicah del Cerkve spokorjenih – katere del bi bili lahko tudi mi, v trpljenju potujoče Cerkve – potem so očitno del skrivnostnega Kristusovega telesa, in zato ostajajo povezani z njim.

Trpljenje v vicah je prostovoljno

To zahteva podrobnejšo razlago. Kot pravi sveta Katarina iz Genove o svojem videnju o tem, kaj jo čaka v nebesih, gre duša v vice prostovoljno. Vice so prostovoljna izbira ne ker nekdo vanje ne bi želel iti, ampak ker si to sam želi. Isto trdi sv. Tomaž Akvinski.

V vicah je tudi veselje

Na splošno so vice predstavljene kot kraj trpljenja, četudi začasnega. Toda kot razlaga Katarina Genovska, vice niso brez veselja: kot Kristus tolaži duše potujoče Cerkve, dela tudi s Cerkvijo trpečih, tako kot drug drugega spodbujamo na poti zemeljskega življenja, se lahko tudi v vicah.

Toda še nekaj je. Sveta Katarina razlaga:

»Ogenj Božje ljubezni je tisti, ki použiva vsako snet ali ostanek greha v duši. Trpljenje v vicah je torej predvsem bolečina izgube, bolj kot bolečina čutov…

Zares je najhujša stvar za dušo notranja žalost, ki jo povzroča ljubezen, ker ta še ni premagala vseh ovir, da bi uživala Boga v polnosti. Več ko je očiščevanja, večja je ljubezen in hujša je bolečina. Ljubezen in bolečina se pojavita in v vicah vedno bolj rasteta.

Vice so zato vedno večja ljubezen in bolečina, ki vodita v nebesa, k popolni sreči. Duše v vicah izkušajo veliko veselje, podobno nebeškemu in obenem tudi veliko bolečino, podobno peklu, in ena ne odstrani druge.«

Več na: http://aleteia.org/2016/10/07/3-little-known-details-about-purgatory/