Ta grešnik v ogledalu: Kako sem začel razumevati papeža Frančiška

Ta grešnik v ogledalu: Kako sem začel razumevati papeža Frančiška (Vir: Aleteia)

Kritik »mehke« sentimentalnosti postane spreobrnjenec v Cerkev, ki je poljska bolnišnica za ranjene duše

Ljudje z mojim značajem si prizadevajo razumeti papeža Frančiška. Preziramo sentimentalnost in najdemo mir v natančni razumski urejenosti nauka. Včasih se imenujemo »Tomisti«, kar je neke vrste nezavestna razglasitev naših sodb. Cenimo objektivno resnico evangelija in iz nje izpeljujemo svoj miselni mir.

Frančišek nas ne zadovolji. Dejansko se včasih zdi kot da se dejavno trudi, da bi nas frustriral z neupoštevanjem tega, kar najbolj cenimo. Njegova osebnost, njegove izjave – celotni pomen njegove papeške službe – se nam izmika, ko postanemo odtujeni zaradi pristopa, ki se zdi kaotičen in celo v odprtem nasprotju z našim lepo izdelanim sistemom teoloških resnic, ki so nam tako ljube.

Tako ponovno, ljudje kot sem sam, se s Frančiškom borijo. Tudi jaz sam sem se boril z Amoris laetitia (apostolsko spodbudo Radost ljubezni, o.p.) in skušal razumeti, kako je mogoče, da nekdo deli Cerkev zaradi teme obhajanja ločenih in ponovno poročenih. Ali ni bilo na to vprašanje že odgovorjeno? In če je bilo, kako si drzne ne odgovoriti na to. Ali sploh ve, kaj bi tako dejanje pomenilo?

Začel sem brati pomembne okrožnice in številne druge dokumente. Razmišljal sem na dolgo in na široko. Nato se je zgodilo nekaj, kar me je potegnilo z vzvišenega področja razuma. In bilo je preprosto: pogledal sem se v ogledalo. In ko sem v njem videl svoj odsev, sem se spomnil kdo sem jaz in kdo sem bil pred desetimi leti. Spomnil sem sem se, da sem imel takrat – pri približno 22-ih letih – jasno izkušnjo spreobrnjenja. Rezultat tega je bilo, da sem postal z vso silovitostjo odločen, da bom živel krščansko življenje in Bogu na nek način služil.

Bila je samo ena zanka: Bil sem pijanec. Vsak večer sem pil poceni viski in to veliko. Vsako jutro sem se zbudil na tleh moje kuhinje ali spalnice ali v spalnici nekoga drugega ali v avtu ne neki stranski cesti. V službo sem prihajal točno – vselej točno, kajti prikriti pijanci so izjemni delavci. Na delu sem štel minute do 17.99, ko sem vse skupaj spet ponovil in nato znova in znova in znova. Na ta način sem živel pet let, brez premora.

Od trenutka mojega spreobrnjenja sem skušal prenehati. Pogojevala so me vsa tista »pričevanja«  – ki jih ima sodobno krščanstvo tako tado – o prepričanju, da bom ker sem se iskreno vrnil k Bogu treznost lahko takoj doseči. Toda ni bilo tako. Če sem natančnejši, na tej določeni točki mojega življenja in v okoliščinah, v katerih sem se znašel, je bila treznost nemogoča. Da, vem, kaj so dejali na tridentinskem koncilu: »Če kdo izjavi, da je Božje zapovedi … nemogoče izpolnjevati, naj bo izobčen.« (Kanon XVIII).

In strinjam se. Treznost je bila vedno objektivno možna. Nekdo od zunaj bi lahko našel vrsto poti do treznosti. Toda subjektivno – v pojmih moje živete izkušnje – sem bil v pasti. Spovedal sem se, jokal, besnel, in pil. Nisem se mogel ustaviti in Bog ni izbral možnosti, da bi me ustavil. Moja zgodba ni bila »Pot v Damask«, čeprav sem si to želel.

Tako ostaja vprašanje: »Kaj naj Cerkev naredi z mano?« Bi lahko prejel obhajilo? Pod katerimi pogoji?

Zdelo sem mi je, da sem nedvoumno živel v objektivno grešni situaciji. To sem vedel. Nenehno sem se spovedoval, a nikoli ni bilo dovolj. O tem sem razpravljal s svojim duhovnikom, in začela sva z brezciljno zakramentalno predpisano dieto. Tako sem nekajkrat lahko prejel obhajilo. Toda bilo je izčrpujoče.

Nazadnje me je posedel in mi skušal razložiti. Dejal je, da mu je povsem jasno in zagotovo je jasno tudi Bogu, da si želim spremeniti svojo situacijo in postati trezen. In ker imam tak namen, lahko prejmem obhajilo z mirno vestjo, celo če se tisti dan nisem bil sposoben spovedati. Naredi kar moreš, spovej se ko se lahko, prejemaj obhajilo s ponižnostjo in zaupanjem.

Nisem mu verjel. Želel sem sprejeti njegovo rešitev – njegovo usmiljeno, pastoralno rešitev – toda z mojega legalističnega zornega kota branja papežev in nauka Cerkve, nisem mogel. In nisem želel izjem na moj račun.

Na žalost nisem mogel več sam sedeti v cerkveni klopi. Evharistija je srce maše in jaz sem bil od nje izločen. Z mojega zornega kota, sem bil katoličan, ki ni bil sposoben biti katoličan. Nazadnje sem se počutil izgnan iz Cerkve in tako sem izgnal samega sebe. Zunaj sem bil zelo dolgo.

Toda dejstvo je, da sem se od Cerkve za vrsto let odtujil, ker mi je to, kar sem mislil, da o Cerkvi vem, govorilo, da ta ne more sprejeti nekoga, ki živi v smrtnem grehu. Vedel sem, da lahko sprejme nekoga, ki je naredil smrtni greh, ne pa osebe, ki v smrtnem grehu živi in bo najverjetnege s tem nadaljevala v nedoločeno prihodnost. To je bila meja, ki sem jo določil za sprejetost s strani Cerkve. Moj duhovnik mi je skušal povedati nasprotno, toda jaz sem to želel videti v celotni Cerkvi, a nisem.

Sedaj slišim papeža Frančiška govoriti svetu to, kar mi je skušal povedati ta duhovnik. Da, Frančišek govori o »neurejenih zakonih«, kar gotovo ni nekaj takega kot vsakodnevna pijanost. Toda tako kot alkoholizem, tudi neurejeni zakoni predstavljajo nesrečne okoliščine, iz katerih se je izjemno težko izločiti. In z ozirom na te okoliščine, ima papež Frančišek sporočilo, ki ga je resnično potrebno slišati in to je, da sprejetost v Cerkvi nima meja. Standarde da, a meja nima.

To pomeni, da obstajajo objektivni standardi moralnosti, ki jih uči Cerkev, in Cerkev te standarde uporablja, da vodi svojo presojo; toda ti standardi v posebnih primerih nimajo zadnje besede. Primeri kot so moj na primer ali primeri ločitve in ponovne poroke. V teh primerih, pride na vrsto nekaj drugega. Subjektivno in objektivno morata biti obravnavana skupaj.

Spomnite se na primer, da Cerkev uči, da se vsak otrok rodi z izvirnm grehom, in da je krst nujno potreben za odrešenje. Res je in to je nauk. Toda to tudi ni zadnja beseda, kajti takoj za to trditvijo katekizem pravi, da zaradi Kristusove ljubezni ne moremo reči, da so ti otroci pogubljeni. Bog je usmiljen, in njegovo usmiljenje seže dlje od naših grehov. Greh nima zadnje besede.

Ali to pomeni, da bi morala Cerkev zavreči svoje standarde glede ločitve, prešuštva in obhajila? Seveda ne. Niti ni Cerkvi potrebno zavreči njenih izjav o pijanosti. Kar predlaga Frančišek ni nič več kot to, kar vključuje primer krsta otrok: da objektivni standardi nimajo zadnje besede, ko gre za osebno krivdo.

Zadnja beseda mora biti osebna, kar pomeni mora biti pastoralna uporaba norme, od primera do primera, tako kot je duhovnik pred leti skušal delati z mano. Papež Frančišek ne piše nauka na novo. Predlaga, da je imel moj duhovnik prav.

Seveda sem zdaj trezen in živim to, kar bi lahko imenovali »relativna krepostnost«. Sedaj ne čutim več nenehne potrebe bo Kristusovem sočutju, in mi je lažje omogočano prejemanje obhajila.

Še sedaj včasih ne razumem Frančiška. Dokler se ne pogledam v ogledalo in se spomnim, da je Cerkev poljska bolnišnica za ranjene duše. Medtem ko uporabljamo »standardne postopke«, je na kraju za zdravljenje hudo ranjenih jasno, da je vsaka poškodba edinstvena. In vedno je zdravnik tisti, ki pokliče. Kot mora biti.

Več na: http://aleteia.org/2017/02/17/it-takes-a-sinner-to-understand-pope-francis/