Andrew Clements, avtor nagrajene knjige Frindle, je svoj nagovor na Festivalu vere in pisanja na kalvinskem kolidžu zaključil z zgodbo, ki je premaknila vse, razen tistih s kamnitimi srci.
Leta 2013, leto po streljanju na Osnovni šoli Sandy Hook, so upravniki na šoli izbrali Frindle za njihov bralni projekt. Frindle so izbrali ne le zato, ker je moralno opogumljal in bil zabaven, ampak tudi zato, ker ni vseboval nasilja in imen nobenega izmed umrlih otrok.
In tako je šolska uprava Clementsa povabila, naj učencem Sandy Hooka pride prebrat kakšen odlomek. Ko je pripeljal na šolsko parkirišče in policistu pokazal svojo osebno izkaznico, je bil razumljivo zaskrbljen. Notri je srečal knjižničarko, ki se je potem, ko je poskrila učence, postavila med otroke in strelca.
Nato je govoril z ravnateljem, ki je Clementsu dejal, naj med svojim govorom ne dela nenadnih gibov ali povzroča hrupa, da ne bi prestrašil travmatiziranih otrok. To je bilo žalostno, je dejal Clements. Toda ko je otroke – ki so preživeli nedoumljivo strahoto – srečal in jim bral, je bil Clements presenečen. Bili so tako veseli. Všeč jim je bilo branje in poslušanje.
Novi šolski moto za to leto je bil: Izberi ljubezen. In Clements je dejal, da je iz prve roke videl, kakšno razliko je to povzročilo. Mladi učenci so se dejavno trudili, da bi izbrali vero v ljubezen in dobroto.
Ko so poslušali Clementsovo pripovedovanje o Sandy Hooku, je poslušalstvo smrkalo in jokalo, a razumeli so tudi nekaj globljega. Clements je poudarjal, kako sta lahko literatura in pripovedovanje zgodb zelo učinkovita poučevalna pripomočka in da je prepričanje v te zgodbe (fiktivne ali resnične) lahko zdravilno.
Clements pravi, da s fikcijo običajno govorimo o »koncu nevere«. Toda sam raje to dvojno negativno frazo postavlja v pozitivno in predlaga, da lahko svoje otroke učimo zgodbe o ljubezni, da bi v njih spodbujali vero, ne da bi jo odpravljali. Po njegovem mnenju je v tem velika moč in tolažba – posebno za otroke – v uporabi zgodb kot poti verovanja v to, kar je večje od posvetnih in tragičnih stvari, ki jih vidimo v življenju.
Tako kot so v ranjeni šolski skupnosti izbrali ljubezen za vodnico k ozdravitvi in veselju, lahko starši izberejo zgodbe o ljubezni, da bi svojim otrokom pomagali verovati v Boga, v upanje, v mir in v dobroto. Vse to spodbuja prepričanje, da bo na koncu »vse dobro« (kot je tako slavno povedala Juliana Norwiška) in lahko vodi naše otroke k pozitivnemu in veselja polnemu življenju.
Če upoštevamo Clementsove besede, so tu štirje načini, po katerih lahko svojim otrokom pomagamo verovati in živeti vero.
Učite jih
Če želimo, da se bodo naši otroci naučili verovati, jih moramo seveda učiti. Zato svoje otroke vodimo v šolo in v cerkev. Toda to poučevanje, seveda poteka tudi doma (če ne še bolj) kot kjerkoli drugje. Začne se s starši.
Toda način, kako se otroci vere učijo od nas, se razlikuje od starša do starša. In ni vedno podobno temu, kako smo bili naučeni pred leti.
Halee Gray Scott, mamica dveh otrok, z doktoratom v duhovni formaciji, pravi, da njena otroka posvetita svoj čas »predanosti« vsako jutro, toda »namesto, da bi brala, na you tubu gledata risanke svetopisemskih zgodb«.
Kara Hackert, koordinatorke sodelovanja otrok pri sveti maši, spodbuja starše, naj vključujejo vero v vsakdanjost življenja. »Ko greste hodit v naravo, jih opomnite na lepe ptice ali veveričke,« pravi Hackertova. »Govorite jim , kako čudovito je stvarstvo in kako Bog skrbi zanj. Ko so otroci ponoči prestrašeni, jih spomnite, da Bog bedi nad njimi in si vzemite trenutek za molitev, za tolažbo in mir. Ko imate nekaj minut časa, se nagnetite skupaj in preberite zgodbo iz Svetega pisma.«
Govorite o tem (in bodite iskreni)
Halee Scott pravi, da je pomemben element, kako pomaga svojima hčerkama do vere, odprt in iskren pogovor z otroki o veri drugih ljudi.
»O drugih relligijah govorimo odprto in iskreno,« pravi Scottova. Moja najstarejša ima štiri res dobre prijateljice, in ena izmed njih je ateistka, ena muslimanka, ena budistka in ena kristjanka. Ravno včeraj sem ji povedala zgodbo o Abrahamu, ki je oče treh religij.«
Odkrito govoriti o veri drugih ljudi ni le prostor za odkrit pogovor, ki ga naši otroci potrebujejo. Vedeti morajo tudi za trenutke, ko smo se glede vere borili sami s seboj,« se strinja Hackertova.
»Ko se zgodi nekaj, kar jih frustrira ali jim jemlje pogum, z njimi podelite nekaj časa o tem, ko ste se tudi sami tako počutili.« Hackertova pravi: »Svoje otroke moramo spomniti na to, da je iz tega slabega prišlo dobro. Dati jim moramo primere, ko se je to zgodilo v našem življenju. Pripovedujte jim zgodbe iz Svetega pisma, ko so se ljudje borili, toda Bog je poskrbel, da se je dobro izšlo.«
Živite jo
Ne glede na to, kako dobri so pogovori in zgodbe, pravi Hackertova, ne bi smeli končati pri njih. »Spregovorite o težavah v svetu, in nadaljujte s spodbujanjem razmišljanja, kako bi vi kot družina lahko pomagali pri njihovem reševanju. Kaj lahko naredite, da pomagate končati trpljenje nekoga?«
In nato Hackertova postavlja izziv: poiščite enega od načinov, na katerega vaša družina lahko pomaga pri bolečini ali krivici »…in nato jo uresničite!«. »Prinesite večerjo sosedu, podpirajte otroka pri šolanju, odnesite potrebščine v zavetišče za brezdomce, strežite v javni kuhinji…«
S tem, ko boste svojo družino vključili v »dobra dela«, s tem ko boste prinašali pomoč, upanje in ljubezen drugim v potrebi, se bodo naši otroci naučili videti vero v dejanju. Tako kot oni lahko pomagajo drugim, bodo pričeli verjeti, da bodo tudi drugi pomagali njim.
Bodite vzor
Clements je v svojem govoru staršem povedal, da moramo za svoje otroke verovati »dokler ne bodo verovali sami«. Čeprav je govoril o zgodbah, se to nanaša tudi na vero. Naši otroci bodo dvomili (tudi mi bomo), tako, da je naša naloga včasih verovati zanje. In v teh časih bodimo vzor, kaj pomeni živeti vero.
»Vemo, da je to res. Naši otroci nas nenehno opazujejo, kaj delamo,« pravi Hackertova. »Naši otroci nas jemljejo za vzor vere. Ali smo vzor ljubezni? Ali izkazujemo prijaznost njim in drugim? Smo čuteči do ljudi ali si dopustimo biti prezaposleni, da bi nam bili mar? Ali samo govorimo, da je molitev pomembna ali pa nas res vidijo moliti?
Kajti nenazadnje odgovori na ta vprašanja vplivajo na to, ali se naši otroci učijo verovati.
Ko živimo kot verna družina in gojimo vero, svojim otrokom pomagamo živeti življenje notranje moči in dobrote.
Avtorica: Caryn Rivadeneira, Spodbujati vero pri naših otrocih (Vir: Aleteia)
Več na: http://forher.aleteia.org/articles/encouraging-faith-kids/