Papež Frančišek o treh besedah današnjega evangelija: Sočutje, približati se in vrniti (Vir: Radio Vatikan)
»Sočutje«, »približati se« in »vrniti«. Izhajajoč iz Lukovega evangelija, ki pripoveduje o tem, kako je Jezus obudil sina vdove iz Naina, je sveti oče razložil, da so bili »bolj revne od sužnjev« ravno vdove, sirote, tujci. Od tu torej povabilo, naj se za njih ‘poskrbi’ tako, da bodo vključeni v družbo. Jezus, ki je sposoben »gledati podrobnosti«, saj »gleda s srcem«, ima sočutje.
Sočutje
»Sočutje je čutenje, ki te vplete v zadevo, je čutenje srca, notranjosti, vplete v zadevo vse. Ni isto kot ‘zaskrbljenost’ ali ‘kakšna škoda, ubogo ljudstvo’. To ni isto. Sočutje te vplete v zadevo. Je ‘trpeti z’. To je sočutje. Gospod se ‘vplete v zadevo’ vdove in sirote. Toda povej nam, vso to množico imaš tu pred sabo, zakaj ne govoriš množici? Pusti to… življenje je tako…, dogajajo se tragedije… Ne. Zanj je bila bolj pomembna vdova in ta mrtva sirota, kot pa množica, kateri je govoril in je hodila za njim. Zakaj? Zato, ker je bilo vpleteno njegovo srce, njegova notranjost. Gospod se je s svojim sočutjem vpletel v ta primer. Sočutje je imel.«
Približati se in vrniti
Sočutje te torej potiska k »približati se. Lahko vidimo toliko stvari, a se jim ne približamo. Približati se pomeni, dotakniti se resničnosti. Dotakniti se. Sočutje, to je prva beseda in približal se je, je druga. Zatem je storil čudež, a Jezus ni rekel: ‘Nasvidenje, grem naprej po svoji poti’, ne. Vzel je dečka in kaj je rekel? ‘Vrnil’ ga je njegovi materi, torej vrniti, to je tretja beseda. Jezus dela čudeže zato, da bi vrnil, osebe postavil na njihovo pravo mesto. In to je storil z odrešenjem. Imel je sočutje, Bog je imel sočutje, po svojem Sinu se nam je približal in nam vrnil dostojanstvo Božjih otrok. Vse nas je ponovno ustvaril.«
Spodbuda je: ‘delati isto’; si za zgled vzeti Kristusa; približati se pomoči potrebnim, ne pa pomagati jim ‘od daleč, kajti kakšen je umazan, drugi se ne tušira ali smrdi.«
Če ne občutiš sočutja, prosi za milost
»Večkrat vidimo v televizijskih dnevnikih ali na naslovnicah časopisov tragedije. V tisti deželi otroci nimajo za jesti; v oni deželi so otroci vojaki; v tej deželi so ženske zasužnjene, v tisti deželi…, oh kakšna katastrofa! Ubogi ljudje… Obrnem stran ali začnem brati roman, ali preklopim na telenovelo. In sedaj vprašanje, ki bi ga rad sedaj postavil in se tiče vseh, tudi mene: ‘Sem sposoben imeti sočutje? Moliti? Ko vidim vse te stvari, ki mi jih preko medijev prinašajo v moj dom… se zgane notranjost? Srce trpi s temi osebami, občutim muko, ali rečem ‘ubogi ljudje’, in tako… Če ne občutiš sočutja prosi za milost: ‘Gospod, daj mi milost sočutja!«
»S prosilno molitvijo, z našim krščanskim ‘delovanjem’, moramo biti sposobni pomagati ljudem, ki trpijo, da bodo vrnjeni v družbo, v družinsko življenje, skratka v vsakdanje življenje.«