Je vsakdo v vrsti za obhajilo res v stanju milosti?

Biti moramo ponižni in realistični, zavedajoč se, da je način, na katerega predstavljamo krščansko vero in obravnavamo druge ljudi, vplival na današnjo problematično situacijo. Potrebujemo zdravo mero samokritike.

papež Frančišek, Amoris laetitia, 36.člen

 

V teku razprave o tem ali bodo ločeni in ponovno poročeni katoličani, lahko prejemali obhajilo, sta se v moji glavi porodili dve pereči vprašanji, ki sem jih želela zastaviti: Kolikšen odstotek katoličanov, ki prejema obhajilo je, objektivno v stanju smrtnega greha? In zakaj vodstvo Cerkve ne govori o tem velikem problemu, ki je številčno veliko bolj pereč kot ločeni in razvezani, ki prejemajo obhajilo?

Če povem drugače: Koliko katoličanov, ki prejema obhajilo gleda pornografijo, prakticira kontracepcijo, spi ali živi s fantom ali dekletom, ima afere, splave in živi na način, ki ni skladen z moralnim naukom Cerkve? In zakaj se toliko pozornosti posveča temi ločenih in ponovno poročenih katoličanov, medtem ko ogromnega slona v dnevni sobi – dejstvo, da večina katoličanov ne sledi moralnemu nauku Cerkve – večinoma ignoriramo? Kaj je v srčiki tega problema?

Odraščala sem kot katoličanka v 60-ih in 70-ih letih in se od vrtca do kolidža izobraževala v katoliških ustanovah. Kot številni iz moje generacije, sem se o katoliškem nauku naučila zelo malo ali nič in zaključila kolidž kot agnostikinja – ki je bila, v retrospektivi, zmerjana s »praktičnim poganom«. Sprejela sem verovanja in življenjski stil prevladujoče kulture, kakor lahko tudi danes opazujemo v življenjih tolikih katoličanov.

Res zelo velik problem je bila kateheza, ki je v času pontifikata papeža Janeta Pavla II. in Benedikta XVI. doživela velike popravke. Toda ni bilo najpomembnejše to, da se nisem naučila nauka in pravil Katoliške Cerkve. Resnični problem je bil, da nisem srečala Jezusa in z njim nisem imela nobenega odnosa. Osebno srečanje z Jezusom Kristusom je bistvenega pomena za krščansko vero, in prepričana sem, da ja uvid vodi papeža Frančiška v njegovem neumornem pozivanju ljudi, naj srečajo Božjo nežno ljubezen in usmiljenje.

Sliši se kot krilatica, toda koliko katoličanov ni uspelo vzpostaviti osebnega odnosa z Jezusom Kristusom? Koliko katoličanov je bilo zakramentaliziranih ne da bi bili evangelizirani, puščenih v stanju »kulturnega katolicizma«, ki jim daje tolažbo v obredih in Cerkvenih praznikih ne da bi vodil v življenjsko spremembo, moč živega Boga, ki spreminja dušo?

Moja zgodba je bila zagotovo taka, in v evangeličansko Cerkev sem bila povabljena kot bivša katoličanka, da sem doživela to spremembo. Kako hvaležna sem za ta blagoslovljeni dan, ko sem bila jasno izzvana, naj povabim Jezusa v svoje srce kot Gospoda mojega življenja! Moje življenje od takrat nikoli več ni bilo enako.

Želim si, da bi bilo moja izkušnja edinstvena, toda videla sem, da se je ta scenarij odvil v življenjih številnih katoličanov, a le malo, se jih je kot jaz, vrnilo nazaj v katoliško Cerkev (pogosto zaradi lakote po evharistiji). Številne evangeličanske Cerkve so polne bivših katoličanov, ki povedo, da so zapustili katoliško vero, ker je bila to »religija brez odnosa« – z drugimi besedami, ker kot katoličani nikoli niso prišli do intimnega, osebnega srečanja z Bogom. To je tragično.

Nedolgo nazaj sem dobila klic predstojnika teološkega oddelka katoliškega kolidža, na katerem sem sedem let učila moralno teologijo. Dejal je: »Nekaj študentov sem vprašal, kateri seminar, ki so ga na tej šoli poslušali, jim je spremenil življenje. Številni so mi dejali, da tvoj.« Razlog? Svoje študente sem uvajala v Boga Jezusa Kristusa; Boga, ki nas ljubi osebno in strastno, Boga, ki nas dosega s svojim velikim usmiljenjem, Boga, ki si želi, da bi med seboj imeli ljubeče odnose – Gospoda, ki želi preobraziti naša srca in življenja s svojo neskončno, neprecenljivo močjo.

V poučevanju študentov o moralnem življenju, sem jim posredovala sporočilo sv. Janeza Pavla II.:

Hoja za Kristusom je »bistveni in izvirni temelj krščanske nravnosti…Ne gre tukaj samo za to, da prisluhnemo nauku in v pokorščini sprejmemo zapoved. Gre povsem radikalno za to, da se oklepamo Jezusove osebe same, delimo Jezusovo življenje in smo deležni Jezusove usode, da imamo delež pri njegovi svobodni in ljubeči pokorščini do Očetove volje.« Janez Pavel II, Sijaj resnice, čl. 19.

Trdno se držite Jezusa. To je bistvo krščanske vere, temeljna resnica, ki jo je danes treba posredovati katoličanom, če želimo, da bo Cerkev ozdravila številne moralne teme, s katerimi se sooča – ena izmed njih je prejemanje obhajila s strani ločenih in ponovno poročenih katoličanov.

Judy Landrieu Klein, Slon v vrsti za obhajilo (Vir: Aleteia)

Več na: http://aleteia.org/2016/04/21/the-elephant-in-the-communion-line/#sthash.7ni2YVbJ.dpuf