»Radost ljubezni je obvezujoča«

Mojca M. Štefanič, »Radost ljubezni je obvezujoča« (Vir: Družina)

Dunajski kardinal Christoph Schönborn je izrazil odločno nasprotovanje trditvam, da papeževa posinodalna apostolska spodbuda o zakonski zvezi in družini nima značaja cerkvenega nauka in da je zato manj obvezujoča. Povsem »očitno« je, da »Radost ljubezni« velja kot cerkveni nauk, saj gre za apostolsko spodbudo, je kardinal Schönborn dejal v pogovoru za najnovejšo izdajo italijanske jezuitske revije Civilta Cattolica. Vse prejšnje trditve o zakonski zvezi in družini je zdaj potrebno brati v luči »Radosti ljubezni«, je poudaril dunajski nadškof, podobno kot se danes prvi vatikanski cerkveni zbor (1869-1870) razlaga v luči drugega koncila (1962-1965).

Ameriški kardinal Raymond Burke je posinodalni apostolski spodbudi odrekel značaj cerkvenega nauka in je besedilo označil kot osebno mnenje papeža Frančiška. Kardinal Schönborn s svojo izjavo nasprotuje tudi nekdanjemu bolonjskemu nadškofu Carlu Caffarri in nemškemu kardinalu Walterju Brandmüllerju. Oba sta izrazila zahtevo, da je treba »Radost ljubezni« razlagati z vidika prejšnjih cerkvenih besedil, ker naj bi bili denimo Frančiškovi zapisi o prejemanju obhajila za vnovič civilno poročene zakonce zelo nejasni. V tej luči obhajanje takšnih zakoncev še vedno ni dovoljeno.

Papeževa apostolska spodbuda, objavljena v začetku letošnjega aprila (pred kratkim je bil predstavljen tudi prevod v slovenski jezik), je po Schönbornovih besedah »pristna lekcija svetega nauka« v skladu s sodobnim časom. Dunajski nadškof je še dodal, kako mu je kardinal Joseph Ratzinger kot prefekt vatikanske Kongregacije za nauk vere nekoč dejal, da naj ne bi vseh primerov vnovič civilno poročenih zakoncev obravnavali po splošno veljavnem pravilu.

Papež po Schönbornovih besedah z »Radostjo ljubezni« presega črno-belo ravnanje v odnosu do zakoncev in družin. Frančišek jasno zapiše, da ni »stroge meje med zakonskimi zvezami in družinami, ki delujejo dobro, ki so povezane, in tistimi, ki to niso«, je dunajski nadškof pojasnil v pogovoru za jezuitsko revijo.

»Pomembno dejstvo tega dokumenta je, da presega kategorije ‘regularnega’ in ‘neregularnega’«, meni kardinal Schönborn. Namesto tega papež govori o tem, da so vsi ljudje »na poti« in kot grešniki potrebujejo usmiljenje. Frančišek ne taji, da obstajajo ‘regularni’ in ‘neregularni’ položaji, vendar ta pogled preseže, ker želi udejanjati evangelij.

Kardinal Schönborn je obenem poudaril, da »Radost ljubezni« trdno temelji na tleh cerkvenega izročila, vendar nauk posodablja za današnji čas. Že Janez Pavel II. je s svojo teologijo telesa in svojo vizijo družine kot podobo troedinosti vpeljal novost v cerkveni nauk, ki je dotlej upošteval le človekovo dušo, ki naj bi bila ustvarjena po Božji podobi. S papežem Frančiškom cerkveni nauk stopa korak dalje, ko se zakonu in družini ne bliža »od zgoraj«, temveč »od spodaj«. Usmerja »ljubeč pogled v stvarnost, ki obsega tudi vse veselje in trpljenje človeka«, meni dunajski nadškof. Papež si želi, da bi ob tolikih »zahtevnih položajih in ranjenih družinah« v pastoralni oskrbi vsak primer obravnavali posebej.

Glede morebitnega obhajanja vnovič civilno poročenih na podlagi »Radosti ljubezni« je kardinal Schönborn dejal, da bi v tem primeru lahko ravnali podobno kot pri pripadnikih vzhodnih Cerkva, ki želijo prejemati ta zakrament. Tudi tam prejemanje obhajila v določenih položajih »iz resne duhovne potrebe po večnem zveličanju« ni povsem izključeno, ne da bi s tem ustvarili »splošno veljavno pot v cerkveni strukturi« ali privatizirali evharistijo. V tem smislu bi lahko razumeli tudi zapis v »Radosti ljubezni«, ki pravi, da vnovič civilno poročeni »v določenih primerih« smejo prejemati tudi »pomoč zakramentov«.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBradost-ljubezni-je-obvezujoca%C2%AB