Anna O’Neil, Po spontanem splavu me je presenetila kultura smrti (Vir: Aleteia)
Moj drugi sin je umrl v osmem tednu po spočetju. Sestra na ultrazvoku, ki mi je morala potrditi moje strahove, je bila dobra ženska, nežna in sočutna. Želela me je potolažiti, ko je dejala: »Najboljši način, na katerega lahko o tem razmišljate je, da je bilo nekaj narobe in narava je za to poskrbela namesto vas.«
Soseda, ki je pazila mojega prvega sina, ki ima modre oči in je okrogloličen, je dejala: »Morda je to dobro. Saj verjetno ne bi želela otroka, s katerim je nekaj narobe. Mlada si, še dovolj časa imaš za otroke.«
Moja zdravnica je takoj, ko je videla, kako sva bila obupana, o njem takoj prenehala govoriti kot o »otroku« ali celo »zarodku«. Govorila je le še o »tkivu«. Videla sem, da je želela le to, da bi se počutila bolje, toda kar sem v resnici želela in potrebovala je bilo, da bi slišala nekoga, ki bi mojega sina imenoval otrok namesto, da bi skušal omiliti mojo izgubo.
Upoštevala sem nasvet prijateljice in na Facebook zapisala, da sva izgubila otroka in da žalujeva. Odgovor je bilo prevladujoče pričevanje, da kultura smrti ni zmagala, da so v njeni sredi mnogi, ki razumejo veliko vrednost in edinstvenost življenja. Ljudje so z nama žalovali in molili, prepoznali izgubo, ki je besede ne morejo prekriti in povpraševali, kako sva sina poimenovala.
Poimenovala sva ga Jožef Lazar, ker je starozavezni patriarh podoba Kristusa, ki mora iti v Egipt, skozi neke vrste smrt, da bi vstal. In Lazar, ker Kristus obudi Lazarja od mrtvih, toda ne preden ga ne objokujejo, kajti ne glede na vse so solze pravi odgovor na smrt. Gre za vstajenjsko ime, ki sva ga izbrala še preden sva ugotovila, da je umrl. Danes me je mož spomnil na besede svetega Pavla: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Te besede so nenadoma zame dobile nov pomen. Skrivnost vstajenja ni več nek oddaljeni dogodek. Je vedno navzoča resničnost, prepletena z našim življenjem. Je tisto, kar daje naši veri pomen in kar dela življenje vredno.
Naša vera je živa le kolikor je živa naša vera v vstajenje. Ko sva se srečala s smrtjo najinega sina, sva bila prisiljena, da se srčava tudi z resničnostjo Vstajenja. Moji dobromisleči zdravniki in skrbniki so mislili, da bo najbolj tolažilno, če bodo zanikali resničnost smrti ali zanikali, da je vsaka smrt razlog za solze.
Moje spoznanje je drugačno. Vem, da je smrt vedno razlog za jok in vem, da so tisti, ki žalujejo, blagoslovljeni, kajti potolaženi bodo. Vem, da smrt ni konec. Zadnjo besedo ima življenje. To ne pomeni, da nisem jokala. Pogrešam svojega sina. Morda bom imela druge otroke, a nikoli ne bom imela drugega njega, in v dno duše sem žalostna, da bo trajalo tako dolgo preden ga bom srečala. Toda obenem vem, da je tam, kjer mora biti. Če bi se rodil, bi ga učila, da so njegov resnični dom nebesa, molila in upala bi, da bo prišel tja kot molim in upam to tudi zase.
Sedaj molim, da bo v domu, v katerega je prispel pred nami, prihranil prostor za svojo družino.
Kultura smrti se smrti boji in zato se trudi zanikati, da je smrt nerojenega otroka pravzaprav smrt, ali trdi, da smrt ni tragedija, če bi bilo življenje otroka sicer težko. Želi si zmanjšati bolečino smrti s tem, da jo opravičuje, a s tem ne daje utehe. Življenje nasprotno ob smrti joče, a se je ne boji. Antiteza kulturi smrti je vera v vstajenje.
Moje telo, ki je bilo pred mesecem dni dom mojega sina, je sedaj grob. Toda vsak grob bo nekega dne prazen. Kristus je prvorojeni izmed umrlih – ne edini, ki je vstal, ampak prvi. Resničnost smrti je izven konteksta vstajenja preveč grozna, da bi o njej lahko govorili. Ni čudno, da je edina tolažba, na katero so nekateri sočutni zdravniki in prijatelji pomislili, nepovezana s smrtjo in žalostjo. Toda smrt, videna skozi leče vstajenja daje pridušen glas miru in upanju, kar omogoči, da jo je nekako mogoče nositi, čeprav ni nič manj žalostna.