Judy Landrieu Klein, Od odtujenosti do umivanja v Kristusovi ljubezni v eni sekundi (Vir: Aleteia)
Poslanstvo usmiljenja papeža Frančiška za vse ranjeno človeštvo
Papež Frančišek je pri svoji tedenski avdienci 27. januarja 2016 na trgu sv. Petra v Vatikanu, dejal:
“Z očmi uprtimi v Jezusa in njegov usmiljeni pogled, izkušamo ljubezen Najsvetejše Trojice.”
Ta papež ne neha govoriti o usmiljenju. … Kot je Frančiška Bog prosil: obnovi mojo Cerkev, se zdi, da je papežu Frančišku dal poslanstvo, naj Cerkev naredi usmiljeno.
V prvi knjigi papeža Frančiška Božje ime je usmiljenje, na dolgo govori o usmiljenju z vatikanskim reporterjem Andreom Torniellijem. Frančišek pojasni pomen latinskega izraza, ki ga je izbral za svoje škofovsko geslo, miserando atque eligendo, kar pomeni: iz usmiljenja ga je izvolil.
V skladu s papežem, usmiljenost opisuje Jezusov pogled, ki na nas gleda z ljubeznijo, nam odpušča grehe in nas izbira. Usmiljenje se zgodi, ko sami sebe izkusimo kot videne od Kristusa, ko vidimo, kako njegove predirljive oči odpirajo naše in ko se zavemo, da smo ljubljeni, objeti in izbrani, da nas kliče k spreobrnjenju in novemu življenju.
Frančiškov opis njegove izkušnje usmiljenja pri sveti spovedi v starosti sedemnajstih let me je spomnil na mojo osebno srečanje z Božjim usmiljenjem pri 23-ih, ko se je moja duša iz črne odtujenosti od Boga v sekundi očistila v luči Kristusove ljubezni.
Agnostična sem, čeprav sem bila vzgojena kot katoličanka, živela kot popolna poganka in popuščala vsemu, kar mi je svet lahko ponudil. Po letih praznega življenja, sem se začela zavedati svoje notranje praznine in pričela klicati k Bogu, naj mi pokaže, ali je resničen. Ta majhna odprtost – ki jo Frančišek označuje kot špranjo – je bila dovolj, da Bog deluje. Na kratko, Bog je nepričakovano v moje stanovanje poslal nekoga, ki me je povabil, da bi šla to nedeljo z njim v cerkev – nepozaben dan, ko sem sama izkusila usmiljenje v srečanju z Jezusom Kristusom. »Zdravilo je tu, ozdravljenje je tu«, pravi papež »zadostuje že majhen korak Bogu naproti… ali vsaj želja, da bi ta korak naredili« (papež Frančišek, Božje ime je usmiljenje).
Kar ostane v mojih mislih, ko pomislim na to izkušnjo, ki mi je spremenila življenje, je kako čudežno, sem nenadoma postala popolnoma prepričana, da me Jezus pozna osebno, da me ljubi in da želi biti z menoj. Kot cestninar Matej, na čigar klic se papež Frančišek pogosto sklicuje (Mt 9,9 naprej), vem, da sem bila videna, ljubljena, izbrana. Moja jeza nad mojim bednim življenjem, ki ga še nisem bila sposobna poimenovati za grešno– me je vodila do spraševanja. Toda Kristusov neskončni pogled ljubezni je bil tisti, ki je preusmeril mojo pot, ki mi je pomagal spremeniti pogled na to, kako bom lahko resnično srečna, ki me je klical, naj zapustim izgubljeno, osamljeno življenje za seboj in sledim njemu. Bolj ko je milost delovala, bolj sem videla svojo revščino in potrebo, da spremenim svoje življenje. Prišlo je do nujnega obžalovanja, toda iz otrplosti v grehu me je prva rešila usmiljena ljubezen.
To je dinamika srečanja, ki ga papež Frančišek imenuje usmiljenje, v katerem izkušamo Kristusa, ki vidi v našo najglobljo notranjost in ki se ga dotika njegova želja, da odgovori na naše najgloblje potrebe po odpuščanju, ozdravljenju in obnovi. Svet danes obupno potrebuje usmiljenje – zato papež Frančišek nenehno govori o njem.
Da, verjamem, da živimo v času usmiljenja. Cerkev kaže ranjenemu človeštvu svoj materinski obraz, obraz matere. Ne čaka, da bodo ranjenci prišli potrkat na njena vrata, ampak jih sama išče po cestah in ulicah. Zbira jih, objema, da se čutijo ljubljene, in jih ozdravlja. Že takrat sem rekel – in v to sem čedalje bolj prepričan –, da gre za kairos, ugoden čas. Naš čas je kairos usmiljenja.