Rok Blažič, Nove poti evangelizacije v Amazoniji (Vir: Družina)
Odpirata se možnost za posvečenje poročenih mož na tem območju in poseben amazonski obred
27. oktobra se je z nedeljskim bogoslužjem v baziliki sv. Petra v Rimu končala posebna sinoda škofov o Panamazoniji z naslovom Nove poti za Cerkev in celostno ekologijo. Škofje in drugi udeleženci so od 6. oktobra razpravljali o pastoralnih, družbenih in okoljskih vprašanjih, ki se odpirajo v porečju Amazonke. Nekatere teme so presegle regionalne okvire, zato je sinoda vzbudila široko zanimanje. Iz izjav, razprav in predlogov, ki jih je bilo slišati na plenarnih sejah in v manjših skupinah, je posebna komisija oblikovala sklepni dokument; o tem, kateri predlogi iz njega bodo zares uporabljeni, pa bo odločil papež. Dokument kot odgovor na izzive Cerkve v Amazoniji ponuja celostno spreobrnjenje s štirimi razsežnostmi: pastoralno, kulturno, ekološko in sinodalno. V soboto je bilo glasovanje o vsakem členu besedila: vsi so bili potrjeni z veliko večino.
Cerkev, ki posluša in oznanja
Sklepni dokument Cerkev najprej postavlja v držo poslušanja. Po eni strani se lahko uči od povezanosti prebivalcev Amazonije z naravo in med seboj, po drugi mora prisluhniti njihovemu kriku zaradi nasilja nad njimi in njihovim okoljem. Cerkev jim zato lahko »predstavi Kristusa v vsej njegovi osvobajajoči in počlovečujoči moči«. Še prej pa potrebuje celostno spreobrnjenje »s preprostim in treznim življenjem« po zgledu Frančiška Asiškega. Prva razsežnost tega spreobrnjenja je pastoralna. Med naslovniki oznanila so škofje izpostavili staroselce, priseljence v hitro rastoča mesta, begunce in mlade, ki so med najbolj ogroženimi. Dokument vse redovne skupnosti poziva, naj ustanovijo vsaj eno misijonsko središče na območju Amazonije. Spreobrnjenje kliče tudi k približevanju oznanila amazonskim kulturam. Ljudske pobožnosti in običaje je treba »spoštovati, spremljati, spodbujati in včasih prečistiti«. Cerkev mora podpirati ljudi v boju za ohranitev lastne kulture in zemlje ter ponujati izobraževanje in zdravstveno oskrbo »v krajih, kamor ne sežejo državne službe«. Zato predlaga ustanovitev mreže šol, ki bi uporabljale tudi staroselske jezike.
Ekološki greh
Eden glavnih poudarkov sinode je ekološko spreobrnjenje, saj se območje Amazonije sooča »z družbeno-okoljsko krizo brez primere«. Celostna ekologija pomeni, da sta skrb za okolje in družbena pravičnost med seboj neločljivi. V porečju Amazonke je nebrzdano izkoriščanje okolja tesno povezano s kršenjem človekovih pravic, predvsem staroselskih ljudstev. Zato škofje v dokumentu poudarjajo, da obramba človekovih pravic za kristjana ni samo »politična dolžnost ali družbena naloga, ampak tudi in predvsem zahteva, ki izhaja iz vere«. Cerkev si mora prizadevati za pravičen, solidaren in trajnosten razvoj, kjer kriteriji trga ne smejo preglasiti skrbi za okolje in človekovih pravic. Škofje predlagajo, da se opredeli »ekološki greh« kot greh zoper prihodnje generacije in da na ravni župnij vzpostavijo posebno »službo za skupni dom in spodbujanje celostne ekologije«. Predlagajo tudi ustanovitev globalnega sklada, s katerim bi države »povrnile ekološki dolg do Amazonije«, ter cerkvenega observatorija, ki bi skrbel za obrambo pravic najbolj ranljivih.
Diakonise (še) oddaljena možnost
Zadnja razsežnost spreobrnjenja je sinodalna in prinaša vprašanje služb in zakramentov v Cerkvi z amazonskim obrazom. S sinodalnostjo želijo škofje preseči klerikalizem in hkrati odgovoriti na pereče pomanjkanje duhovnikov v Amazoniji. Zato poudarjajo sodelovanje laikov, v enaki meri moških kot žensk. Po predlogu bi v času odsotnosti duhovnika pastoralno in vodstveno vlogo v občestvu lahko prevzel laik. Eden glavnih izzivov sinode je bil tudi, kako ovrednotiti položaj žensk, ki vodijo večino katoliških občestev v amazonskem pragozdu. V dokumentu sta omenjeni dve rešitvi: prva poziva k uvedbi službe »voditeljice skupnosti«, ki bi formalizirala obstoječe stanje. Druga predstavlja možnost za posvečenje diakonis: odgovor na to so škofje prepustili posebni komisiji in se niso izrekli za ali proti, le omenili, da je bilo na sinodi slišati glasove v podporo. Papež Frančišek je že potrdil, da bo komisijo znova sklical. V sklepnem govoru je še dejal, da »se še ne zavedamo pomena ženske v Cerkvi«, saj se preveč gleda le na vprašanje funkcij.
Izredno posvečenje poročenih mož
Sklepni dokument ugotavlja, da je nujno treba okrepiti duhovne poklice med domačini. Na eni strani s povečanjem števila stalnih diakonov, predvsem med staroselci. Tudi vzgoja in izobraževanje za duhovništvo morata biti umeščena v amazonski prostor: s poglabljanjem v lokalno kulturo pa tudi z ustanavljanjem semenišč v regiji. Revna občestva iz Amazonije namreč težko zberejo sredstva, da bi pokrila stroške študija v oddaljenih središčih; dogaja se tudi, da novomašniki ostanejo v kraju študija, kjer so razmere boljše.
Da bi zagotovili redno obhajanje evharistije v odročnih skupnostih deževnega pragozda, škofje v 111. točki sklepnega dokumenta predlagajo tudi izredno posvečenje poročenih moških v duhovnike: »Številna cerkvena občestva na amazonskem območju imajo ogromne težave pri možnosti za evharistijo. Včasih ne minejo le meseci, ampak celo leta, preden se lahko kak duhovnik vrne v skupnost, da bi obhajal evharistično daritev, podelil zakrament sprave ali mazilil bolne iz skupnosti. Cenimo celibat kot Božji dar (okrožnica Duhovniški celibat, 1), saj omogoča učencu misijonarju, ki je posvečen v duhovnika, da se v polnosti posveti služenju svetemu Božjemu ljudstvu, in spodbuja pastoralno ljubezen. Zato molimo, da bi bilo veliko poklicev za duhovniško življenje v celibatu. Vemo, da te ureditve ‘ne zahteva sama narava duhovništva … čeprav je mnogo koristnih razlogov zanjo’ (odlok O službi in življenju duhovnikov, 16). V svoji okrožnici o duhovniškem celibatu je sv. Pavel VI. utrdil to pravilo in v njegovo podporo navedel teološke, duhovne in pastoralne nagibe. Leta 1992 je sv. Janez Pavel II. v posinodalni spodbudi o vzgoji duhovnikov potrdil to tradicijo latinske Cerkve (Dal vam bom pastirjev, 29). Mislimo, da legitimna različnost ne škoduje občestvu in edinosti Cerkve, ampak jo izraža in ji služi (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 13, Odlok o katoliških vzhodnih cerkvah, 6), o čemer priča pluralnost obstoječih obredov in ureditev. V tej luči predlagamo, da pristojna oblast vzpostavi kriterije in pogoje v okvirih Dogmatične konstitucije o Cerkvi, 26, za posvečenje duhovnikov iz vrst primernih in preverjenih mož iz skupnosti, ki so rodovitno služili kot stalni diakoni in so prejeli ustrezno izobrazbo za duhovništvo, ki imajo legitimno sklenjen in trden zakon, da bi vzdrževali življenje krščanskega občestva z oznanjevanjem Besede in obhajanjem zakramentov v najbolj odročnih delih amazonske regije.« Besedilo dodaja še: »S tem v zvezi so se nekateri izrekli za univerzalno obravnavo tega vprašanja,« se pravi na ravni vesoljne Cerkve (in ne omejeno na določeno pokrajino). Ta člen je sicer med glasovanjem doživel največ nasprotovanja (128 glasov za in 41 proti, potrebnih je bilo 120 glasov).
Amazonski obred
V sklepnih odstavkih so škofje predlagali še nekaj institucionalnih reform, med njimi posebni sklad, ki bi pomagal financirati pastoralno delo in katoliško amazonsko univerzo. Veliko pozornosti je deležen tudi predlog za oblikovanje posebnega amazonskega obreda. V Katoliški cerkvi poleg rimskega obreda obstaja še vrsta drugih, ki jih uporabljajo posamezne krajevne Cerkve. Po predlogu bi tak obred odseval tudi teološko, disciplinarno in duhovno izročilo Amazonije. Čeprav to ni izrecno omenjeno, bi prav amazonski obred lahko dal nekakšen okvir tudi za posebno pravno ureditev npr. pri posvečevanju duhovnikov. Vendar je to že zunaj dosega sklepnega dokumenta, ki predstavlja samo predloge. O njih bo na koncu odločal papež Frančišek, ki je že napovedal, da želi na osnovi sinode izdati apostolsko spodbudo »še pred koncem leta«. Glede najbolj spornih vprašanj mu besedilo pušča veliko prostora. V svojem sklepnem nagovoru je nakazal, da bo rešitve za pomanjkanje duhovnikov iskal tudi drugod, npr. z obveznim enoletnim delovanjem v misijonih za mlade vatikanske diplomate. V nedeljo je pri opoldanski molitvi dejal, da je sinoda odprla nove poti za oznanilo evangelija. Kakšne bodo in kaj bo to prineslo Cerkvi v Amazoniji in po vsem svetu, bo odgovoril čas.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/nove-poti-evangelizacije-v-amazoniji