Judy Landrieu Klein, Mojima bratoma ali komurkoli drugemu v vicah, z ljubeznijo… (Vir: Aleteia)

Ko sem razumela, kako svojo družino izročati v Božje neskončno usmiljenje, je sprva problematičen nauk zame postal redna molitev

»Jubilej prinaša s seboj tudi odpustek. V svetem letu usmiljenja dobiva le-ta nov pomen« (papež Frančišek, Bula ob napovedi izrednega jubileja Usmiljenja, 22).

Odpustki? Ni šans. Ne bom skakala čez obroč, da bi dosegla Božjo naklonjenost – tako sem takrat videla odpustke. Kot spreobrnjenka v katoliško iz evangeličanske cerkve me je nauk o odpustkih še vedno pohujševal.

Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravično pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.« (KKC 1471)

Doseže? Pod določenimi pogoji? Nak. To ni zame. Medtem ko sem sprejela nauk o vicah in idejo, da je za časne posledice potrebno zadoščevati, se mi je misel, da lahko naredim nekaj, da pokojnim pomagam popraviti škodo, ki jo je povzročil greh, še vedno zdela hokus pokus.

Dokler nisem izgubila dveh bratov – obeh krščenih katoličanov – zaradi samomora, kar me je spodbudilo k vprašanju, ali niso odpustki način za pridobivanje Božje naklonjenosti namesto, da bi naredili nekaj konkretnega, dejanje ljubezni za drugega človeka?

Kaj če bi lahko za moja brata v nedoumljivem, nezasluženem usmiljenju Boga prosila, da bi odstranil uničujoče posledice greha – ki so pri samomoru bolj očitne kot kjerkoli?

In bi lahko pomagala svojima bratoma pri nujnem delu očiščevanja, zdravljenja ran, ki jih je povzročil greh?

Zakaj jima ne bi pomagala, ko pa jima lahko?

Tako se je pričela moja redna praksa, da Boga prosim za odpustek zanju ali katerega drugega sorodnika vsakič, ko izpolnim zahteve.

Ker gre v bistvu za to, da z odpustki priznavamo, da v tem nismo sami, ampak smo del velikega Telesa, v katerem si pomagamo in podpiramo drug drugega na poti k odrešenju. Z odpustki priznavamo, da smo zares skrbniki svojih bratov in da glasovi naših bratov in sester vpijejo po obilnem usmiljenju.

Odpustki kažejo na moč »zaklada Cerkve, ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom« (KKC 1476); to je moč, ki edina lahko reši greha in njegovih posledic. Povabljeni smo, da sodelujemo z njo vsakič, ko molimo; vsakič, ko se k Bogu obrnemo po usmiljenje in odpuščanje in vsakič, ko prosimo za odpustek, ki vključuje nas same in druge v sadovih Kristusovega odrešenja. 

Čeprav ne morem z gotovostjo reči, da sta moja brata rešena, zaupam, da je tako, »po poteh, ki jih samo on pozna« (KKC 2283). Ne obupujem nad njunim zveličanjem, ampak ju zaupam večnemu Božjemu objemu, ki presega čas, ljudi, stvari in Boga prosim za milost zanju, s tem, da sama uporabljam priložnost, da za njuni duši prosim za popolni odpustek. To sem storila na Scottov rojstni dan, 30. decembra, ko sem ob misli nanj, vstopila skozi sveta vrata bazilike Brezmadežnega spočetja v Washinghtonu.

»Božje odpuščanje ne pozna meja«, je zapisal papež Frančišek v Buli ob napovedi izrednega leta usmiljenja. Niti jih ne pozna njegova prizanesljiva ljubezen, ki lahko doseže vse, naredi vse – in vabi nas, da pri tem sodelujemo, kjer manjka ljubezni.

Več na: http://aleteia.org/2016/01/14/to-my-brothers-or-anyone-else-in-purgatory-with-love/