Philip Kosloski, Lepota adventnih zornic (Vir: Aleteia)

Zornice v čast blaženi Devici Mariji so zgodnje maše, ki so jih obhajali zgodaj zjutraj, še pred zoro.

Adventni čas je decembrski čas, ko se liturgični čas odraža tudi v naravi. Tema je zagrnila svet, in vsak dan je je več. Kljub temu ostaja upanje, da se bodo dnevi začeli daljšati in bo sonce premagalo noč. Zemlja razkriva, da je v tem temnem kraju luč in da luč zmaguje.

V Cerkvi se ta resničnost kaže še bolj očitna s starim izročilom zornic. Te maše v čast Blažene Device Marije so svoje ime dobile po času svojega obhajanja. … Obhajajo se namreč v temi, še pred zoro, ponekod za razsvetljavo uporabljajo samo sveče. Simbolika te maše je izjemen izraz adventnega časa.

Ker to mašo praviloma obhajamo tik pred zoro, topli žarki zimskega sonca počasi osvetlijo cerkev. Če je maša ob pravi uri, je do konca maše vsa cerkev napolnjena s sončno svetlobo. To govori o splošni temi adventa, času pričakovanja, ki nestrpno pričakujemo prihod Božjega Sina, ki je Luč sveta. V prvi Cerkvi so Jezusa pogosto opisovali kot Sol invictus, »Nepremagljivo Sonce«, in 25. december je bil v poganskem svetu poznan kot Dies Natalis Solis Invicti (»Rojstni dan Nepremagljivega Sonca«). Sveti Avguštin se na to simboliko sklicuje v enem izmed svojih govorov: »Praznujmo ta dan kot praznik ne zaradi tega sonca, ki ga cenijo njegovi verniki kot tudi mi sami, ampak zaradi njega, ki je to sonce ustvaril.«

V povezavi s to simboliko je najprej dejstvo, da se svete maše obhajajo v čast Blažene Device Marije, ki jo pogosto imenujemo »Jutranja zvezda«. V astronomiji je jutranja zvezda Venera, ki se najbolj jasno vidi pred sončnim vzhodom ali po zahodu. To je v tem času najsvetlejša zvezda na nebu, ki najavlja in kaže pot soncu. Blažena Mati je prava »Jutranja zvezda«, ki nas vedno vodi k Sinu, zato nas zornice spominjajo na Marijino vlogo v odrešenjski zgodovini.

Drugič zornice poudarjajo resnico, da tema ali noč ne traja, ampak jo vedno premaga svetloba dneva.

To je preprosta resnica, na katero velikokrat pozabljamo, še posebno v času preizkušenj … Bog nam zagotavlja, da je to življenje samo začasno in da smo »tujci in priseljenci« v tuji deželi, določeni za nebesa.

Nenazadnje čudovita simbolika svetlobe ostaja v prižiganju svečk, ki kaže, da združitev številnih majhnih lučk premaga temo. Zares, ko vsi prižgemo svoje lučke in jih ne skrivamo pod mernik, lahko razsvetlimo svet in zlahka uničimo temo pred nami.

In na koncu, zornice so lepa navada Cerkve, ki nam pomaga vstopiti v advent. Pomagajo nam, da se spomnimo in premišljujemo osrednjo resnico naše vere: tema je senca, ki preide in še hitreje beži, ko zagleda množico luči.

Več na: https://aleteia.org/2016/12/14/the-beauty-of-a-forgotten-advent-tradition/