Katrina Fernandez, Koliko naj se starši vznemirjajo, ko otroci zapustijo Cerkev? (Vir: Aleteia)
Pogovarjajte se, a pomnite: na pot vere morajo stopiti vaši otroci.
Malo je tako težkih stvari za katoliškega starša kot je opazovati svoje otroke, kako zapuščajo svojo vero in Cerkev…
Kaj takrat, ko si vse naredil prav – veroučna šola, družinski rožni venec, spremljanje otrok pri češčenju Najsvetejšega, vedno pri maši, redna skupna molitev, ministriranje, vse to – in se ta še vedno odloči zapustiti Cerkev? Kaj takrat?
Starši, prosim, odpustite si. Nehajte se vrteti okrog bolečine krivde. Če preveč nalizirate, kaj ste naredili narobe ali kaj bi še lahko naredili, to slabo vpliva na vaš duševni in duhovni mir…
Spoznajte, da je vaš otrok tisti, ki mora stopiti na pot vere. Vsi imamo svojo zgodbo, kako smo postali to, kar smo v Cerkvi. Sama sem sprejela povabilo nevere in dvoma preden sem pri tridesetih postala katoličanka. Moja babica se je k Cerkvi vrnila na smrtni postelji, moja mama pa potem, ko štirideset let ni prejemala zakramentov.
Problem mladih je, da mislijo, da vse vedo in so nepremagljivi. Spomnim se svoje trmaste mladosti in mojega kasnejšega boja najti nekaj, v kar bi lahko verjela. Ko pomislim na to, kaj vse sem preživela dokler nisem prišla sem, kjer sem danes, se spomnim vrste slik Thomasa Colea, imenovanih Potovanje življenja.
Mladi so močni in v sozvočju s svetom, ki je pred njimi, dopuščajo malo možnosti za gotovost smrti in večne posledice za medlo duhovno pohajkovanje.
Starši, skušajte se spomniti svoje mladosti in imejte potrpljenje s svojimi otroki. Odpustite si in bodite potrpežljivi in skušajte kar se da sprejeti to kot vajo vere in zaupanja.
Medtem ko pišem ta prispevek, sem raziskovala številne nasvete o tej temi. Mnogi so predlagali, naj ne godrnjamo ali se lotevamo tega pogovora, češ, da je bolje, če se starši preprosto umaknejo. Čeprav je dobronameren (in v nekaterih družinah to tudi učinkovit nasvet) se sprašujem, ali bi isti nasvet lahko uporabili pri otroku, ki ima resne težave z drogami. Kateri starš ne bi nasilno posegel, da bi rešil otrokovo življenje? Zato se ne morem strinjati s pasivnim odnosom do te pomembne zadeve.
Kako bi nam v Cerkvi manjkala sveta Monika, če ne bi zaradi strahu pred izgubo odnosa s svetim Avguštinom, jokala in molila po vsem mestu in sledila svojemu sinu v Rim in Milano? Sveta Monika je zelo burno posredovala za odrešenje svojega sina. Ko ljudje predlagajo sveto Moniko kot zgled staršev otrok, ki so zašli, običajno merijo na njen zgled neprenehne molitve. Toda ona je šla tudi n ladjo, prečkala morje in iskala svojega sina po Italiji. Njen zgled je povsem nasproten nasvetu: »ne sitnari, pusti ga«, ki je bolj sprejet in prakticiran.
Nadlegujte nebesa z molitvijo. Prosite za posredovanje svetnikov. Darujte maše za njihovo spreobrnjenje. Toda obenem naj vam ne bo nerodno pogovoriti se o tem, kar je treba. Izrazite svojo skrb in razočaranje. Ali kot starši ne naredimo istega za vse drugo, za kar menimo, da otrokom škoduje? Zakaj bi delali izjemo za stvari, ki zadevajo vero, ki imajo veliko resnejše, večno trajajoče posledice?
Začnite zastavljati ta težka, provokativna vprašanja. Začnite s svojim odraslim otrokom resen pogovor, spregovorite jim o njihovi odločitvi, da bodo zapustili Cerkev in poglejte, če lahko določite vzrok njihove odločitve. So prenehali hoditi k maši, ker verjamejo, da si vseeno lahko dober človek ali, ker imajo duhovni dvom? Ali ne razumejo naravo greha in njegovih posledic? Poznavanje vzroka lahko pomaga pri naslednjem koraku.
Morda preprosto ne razumejo, da je vera dar, in da lahko prosijo zanj.
Povabite jih, naj gredo z vami k maši in če imajo otroke, povabite k maši vaše vnuke. Če ne bi sama imela babice, ne bi stopila v Katoliško Cerkev do dvajsetih.
Bodite veseli katoličan, bodite zgled, zaupajte Gospodu in molitev brez prenehanja – obenem pa pustite svojim otrokom vedeti, da jih imate raje kot vse drugo in da se nikoli ne boste nehali boriti zanje.