Leticia Ochoa Adams, Kako je Amoris laetitia rešila moj zakon? (Vir: Aleteia)

Amoris laetitia je izšla, ko sem bila v bolnišnici z mojim umirajočim stricem. V tem obdobju sva imela z možem v zakonu  zelo buren odnos. Po številnih letih bojev, ki so povzročili veliko škodo, bolečino in posledice, sem pomislila, da je morda čas, da grem nazaj k odvetniku, ki sem ga že enkrat kontaktirala glede ločitve in prevzamem ločitveno dokumentacijo.

Ko je bil najin zakon na najnižji točki, sem začela s terapijo. Tja sva začela hoditi skupaj, a to ni delovalo. Spoznala sva, da se morava, preden začneva s skupno terapijo, soočiti vsak s samim seboj in tem, kar sva doživela preden sva se poročila. Nobeden izmed naju tega ni naredil. Predpostavljala sva, da bo to, da sva se poročila in postala katoličana potem, ko sva srečala in vzljubila Kristusa, rešilo vse težave.

Ni bilo tako, in vse skupaj se je zelo poslabšalo, ko sem bila v bolnišnici s stricem. Bilo je res slabo.

Veselila sem se papeževe apostolske spodbude, saj zadeva ljubezen in zakon. Mislim, da nas na področju priprave na zakon čaka veliko dela. Po desetletjih nenehnih ločitev številni niso pripravljeni vstopiti v ta zakrament z zadostnim razumevanjem. Moj mož in jaz sva imela v času priprave na zakon najboljšega duhovnika in zelo svete ljudi, nisva pa opravila z zasvojenostmi, boji, travmami in osebnimi grehi, ki so povzročili polom najinih prvih zakonov. Mene je vzgojila mama samohranilka, starši mojega moža pa so bili večkrat ločeni in ponovno poročeni, zato nobeden izmed naju ni imel izkušnje dobrega zakona. Nisva imela zgleda dobrega zakona.

Edini zgled zakramentalnega zakona, ki sva ga oba poznala, sta bila moj stric Roy in teta Mary, katolika, zelo predana in dejavna v domači župniji, v kateri sta se poročila. Preden je umrl, sta praznovala 50 let skupnega življenja in seveda sta imela vzpone in padce, a sta vse premagala, ker sta vedela, kako to storiti in ker sta se zanašala na milost zakramenta. … Priznam, da te zakramentalnosti ne bi nikoli razumela, ali je niti opazila, če ne bi prebrala Amoris laetitia, ko sem bila v tistih težkih dnevih ob njima, pri stricu.

Ko sem jo brala, so se mi ob teti in stricu odprle oči. To, da sem jo brala v tistih trenutkih, mi je rešilo zakon.

Bila sem pripravljena obupati in reči, da je najin zakon napaka – pa ni bil. Toda v Amoris laetitia mi je papež korak za korakom povedal, kako imeti zakramentalni zakon in kako ta zakon izgleda. In to, kako izgleda, sem lahko videla prav pred seboj, ko je moja teta molila rožni venec, medtem ko je moj stric odhajal. Ona ga je ljubila in on je ljubil njo, vse dokler ju smrt ni ločila. Medtem ko so po družbenih omrežjih vsi noreli zaradi te »pohujšljive« spodbude, sem bila jaz priča »pohujšanja« zakramentalnega zakona – temu, kako vztraja in se ohranja in ne išče lažje poti, vse do smrti.

»Zahvaljujem se Bogu, ker veliko družin – daleč od tega, da bi se imele za popolne – živi v ljubezni, uresničuje svojo poklicanost in gre naprej, čeprav na poti velikokrat pade« (AL 56), je zapisal papež Frančišek.

V tem stavku sem videla svoj zakon in to, da je padec del zakramentalnega zakona. Vstati z Božjo milostjo – milostjo, ki jo daje zakrament – je tisto, po čemer jaz in moj mož izpolnjujeva najino poklicanost in greva naprej. To sedaj delava.

Odločila sem se, da bom moža ljubila kot je teta ljubila mojega strica – brezpogojno, s popolnim in zvestim zanašanjem na zakramentalno milost – in to je spremenilo vse: kako govorim z možem; kako se mu zahvaljujem za vse, kar naredi zame; kako mu odpuščam ali postavljam meje, ko je to potrebno. Kako ga vidim kot Božjega ljubljenca, blagoslovljenega in zlomljenega, kot sem jaz.

Foto: splet

Več na: http://aleteia.org/2016/09/30/how-amoris-laetitia-saved-my-marriage/