Kaj se zgodi z dušo in duhom po smrti? (Que deviennent l’âme et l’esprit après la mort ?)
Kakšna je razlika med dušo in duhom? Kateri izmed njiju umre in kateri ostane živ? Je vest duša ali duh?
Kaj postanemo po smrti je velika skrivnost. Sama beseda, ki predlaga idejo časovne kontinuitete, ni primerna za opisovanje večnosti (četudi večnost vendarle ni čas, če smem pripomniti). Tako duša kot duh v slovenščini nimata istega pomena kot v hebrejščini. Za zahodnega človeka velja očiten grški dualizem. Slednji govori o človeku, ki naj bi bil sestavljen iz duše in telesa. Po smrti telo pokopljejo, dušo pa sprejme Bog. Človek Svetega pisma ne govori tako, ker tega dualizma ne pozna. Zato se malce sprehodimo po besedah Svetega pisma . Je to preveč zapleteno? Upam, da ne tudi nekoristno.
Bogata in kompleksna etimologija
Beseda ruah (veter, dih, duh) je hebrejska beseda z zelo bogatim in kompleksnim pomenom. Najprej označuje veter, enega izmed elementov narave, nevihtni veter ali lahen piš, ki »veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre« (Jn 3,8). Ko govori o človeku, beseda označuje dih, dihanje, življenjsko moč in energijo. V pripovedi o stvarjenju, je Božji dih (njegov Duh) življenjska vez med Bogom in človekom. Ob novem stvarenju, o katerem govori Ezekijel, bo navzoč: »Svojega duha denem v vašo notranjost« (Ezk 36,27).
Hebrejska beseda néfeš (ki jo pogosto prevajajo z duša) je lahko tudi napačno razumljena, saj ima več pomenov: duša, živo bitje, življenje, želja, odnos do samega sebe… Označuje človeka kot celoto in lahko nadomesti osebni zaimek. Psalmist na primer pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu« (Ps 42,3) in s tem izraža željo vsega njegovega bitja. Lahko bi prevedli: »Žejen sem Boga«. Številni prevodi Svetega pisma so sistematično prevajali besedo néfeš (in grško psyhè) kot duša.
Bog sprejema življenje, dušo in duha
Vse otroštvo sem poslušal navajanje evangeljskega odlomka v prevodu: »Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?« Boljši prevod je: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?« Podobno velik bi bil evangeljski paradoks: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel«(Mt 16,25), če bi besedo psyhè prevedli z duša. Ko Jezus pravi, da je prišel, da bi dal »svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28), razumemo, da je prišel, da bi dal v odkupnino samega sebe in ne svoje duše.
Po tem daljšem uvodu, se vrnimo k vašemu vprašanju, kaj se bo zgodilo po smrti. Za vodilo si lahko vzamemo Jezusove besede, izrečene na križu: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). Tako kot daje svoje življenje, néfeš (po smrti na križu za nas in naše odrešenje), izroča svojega duha, ruah, v roke Očeta , v zapuščenosti, zaupanju in upanju.
Če se sprašujete o tem, kaj bo za vami ostalo po vaši smrti, vam provokativno odgovarjam: »Nič, nič vam ne bo ostalo, ne telo, ne duša, ne duh, ne vest. Ne želite si svojega življenja rešiti, ne da bi sprejeli, da ga boste izgubili. Toda Bog, kateremu boste izročili svojega duha, Bog, v katerega verujemo, bo z njim sprejel vaše življenje, dušo in duha, ki ste jih darovali v služenju drugim in ga z zaupanjem izročili njegovemu nežnemu usmiljenju.«
Vir: Croire.com: http://www.croire.com/Definitions/Mots-de-la-foi/Ame/Que-deviennent-l-ame-et-l-esprit-apres-la-mort