Colleen Duggan, V tem adventu sem spoznala, da sem tista, ki se mora spremeniti, jaz (Vir: Aleteia)

Potrebovala sem preskok od tega, da sem videla le, kaj moji otroci delajo narobe – in to ves čas – k temu, kaj delajo dobro.

Ko se je letos pričel adventni čas, sem bila obupana zaradi prepirov med mojimi otroci v našem domu. Moji otroci imajo diplome v tem, kako živcirati bratce in sestrice in pri tem preizkušati mojo potrpežljivost.

Zapisala sem imena vseh naših družinskih članov, jih zmečkala in vrgla v skledo. Tudi midva z možem sva dodala svoji imeni, nato smo zmolili k Svetemu Duhu in ga prosili, naj on vodi našo izbiro ter povlekli ven vsak eno ime.

Naša naloga v teh tednih je bila, da smo skušali za osebo, katere ime smo izvlekli narediti čim več prijaznih dejanj.

Mislila sem si, da bo ta izziv težak, a bila sem presenečena ko sem odkrila, da imajo moji otroci v sebi tudi sposobnost žrtvovati se in delati za drugega lepa dejanja, in to z dobro voljo in veseljem.

Moja najstarejša hči je s svojim denarjem očetu kupila najljubšo sladico in nekaj drobnarij, ki jih bo lahko uporabil pri delu za hišo. Tudi ostali otroci so žrtvovali svoje prihranke, da so s priboljški presenetili svojega izbranca. Ko je moj najmlajši, ki nima prihrankov, začel jokati, ker ni imel denarja, da bi kupil darilce, so mu starejši otroci ponudili toliko, da je lahko poravnal kupnino.

Brez odlašanja, sem bila priča temu, da so moji otroci odstopili svoj sedež nekomu drugemu. Vzeli so skodelice in vanje nasuli priljubljene prigrizke za vse. Če so manjši otroci začeli pozabljati so jih večji spomnili in spodbudili na njihove dolžnosti ali jim pomagali narediti nekaj prijaznega.

Tudi sama sem bila deležna številnih dobrih del. Ko sem prišla v svojo sobo, sem večkrat  na blazini našla majhen zaklad s priloženim sporočilom: »Mamica, rada te imam. Najboljša si.«

V začetku adventa sem bila prepričana, da so tisti, ki se morajo spremeniti, moji otroci. Želela sem si prekinitve prepirov, ker sovražim to, da se moram ukvarjati s tem; ne maram biti sodnica v njihovih nesoglasjih. Hrepenela sem po 30 dneh miru, ker sem želela svoje srce primerno pripraviti na božič. V teh nekaj tednih sem ugotovila, da je moje srce tisto, ki se mora spremeniti.

Sama sem morala spremeniti svoj pogled na stvari, od tega, da se videla le, kaj moji otroci delajo narobe – in to ves čas – k temu, kaj delajo dobro.

Gospod mi je pokazal, da je nerazumno pričakovati, da se moji otroci ne bodo prepirali. Naloga mene kot starša je, da otrokom pomagam pluti skozi čustveno razburkane vode družinskega življenja. Potrebujejo mojo pomoč pri tem, da se naučijo pogovarjati in reševati probleme, ki nastajajo med njimi. Zato je družina vadišče ljubezni, ki je kot mišica, ki jo je treba utrditi in družinsko življenje zagotavlja naboljšo možno opremo za to.

V tem adventu me je Bog spomnil, da moji otroci imajo to, kar je potrebno, da služijo drugim in jih imajo radi, in poklical me je na odgovornost, kako jaz odgovarjam na izziv služenja na način, ki mi ne ugaja. Kadar se moji otroci ne vedejo kot pričakujem ali delajo napake, sem hitra pri tem, da jim pridigam, jim grozim ali jih kaznujem. Hitro iščem zatočišče pod odejami svoje postelje, ko se čutim čustveno vznemirjeno. A v tem adventu me je Gospod spomnil, da mir v mojem domu ni predpogoj za mir v mojem srcu. Kot me spominja slavna božična himna, se mir, ki si ga želim, ne sme začeti pri vseh drugih, ampak vedno pri meni.

Več na: https://aleteia.org/2016/12/17/this-advent-i-realized-the-one-who-needed-to-change-was-me/