Jeffrey Bruno, Ob četrtkih se naša družina zahvaljuje ne glede na okoliščine (Vir: Aleteia)

Zahvaljevati se ne glede na vse? Ni tako lahko kot se zdi.

Ne vem za vas, a Bog je preko let slišal od mene neverjetno veliko prošenj. »Gospod, pomagaj mi pri tem, in onem in tretjem…« Pravzaprav mislim, da mi bo Bog z rahlo jeznim tonom enkrat rekel: »Za to si pa že prosil« in če ne bo, mu ne bi zameril, če bi to storil.

Po moji nenadni vrnitvi v katoliško vero, je bilo razburljivo spoznavati Boga, ki je ustvaril mene, mojo družino in vse vesolje. Živeti vero doma je postalo prioriteta. Moja žena in otroka, ki sta sedaj stara 9 in 5 let, so bili presrečni, da sem se pridružil temu procesu pogovora o Bogu.

Določili smo »molitveni urnik«, ko molimo kot družina, takoj zjutraj in pred spanjem in dodali namene. Saj veste, prošnje za raznorazne zadeve. Seznam je postal precej dolg, saj smo molili skoraj za vse, ki smo jih poznali: nove znance, ljudi s težavami…, vsaj enega brezdomca in seznam se je daljšal. Po nekaj tednih je čas molitve postal ponavljajoč se in dolgočasen, za kar si pri molitvi res ne prizadevamo – še posebno ko so zraven majhni otroci.

Sklicala sva družinski sestanek in dogovorili smo se, da bomo za vsak dan izbrali en glavni namen, molitveni nameč, če tako rečem. Nedelja je bila določena za Cerkev in duhovnike, ponedeljek za družino, torek za ljudi, ki so preživljali težko obdobje, sreda je bila za zakon in odnose, petek je bil za prijatelje in sobota za pokojne. In četrtek? Moja hči ga imenuje »Hvaležni četrtek«. »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,18).

Tako mora biti ob četrtkih vsaka molitev molitev zahvale, ne glede na to, kar se nam dogaja ali na katastrofo, ki nam grozi.

Zakaj ne? To se zdi popolno!

Ni vedno tako lahko kot bi si mislili. Tako smo navajeni, da Boga prosimo praktično za vse, od prošnje za ozdravljenje…, da je usmerjanje molitve k zahvali pravi epski boj. Vse preostale dneve smo svoje namene molitve kar izstrelili, a ob četrtkih nihče ni imel ideje in vsi smo se mučili, da bi našli razlog za hvaležnost. »Hvala za našo družino in prijatelje, tvojo ljubezen in usmiljenje. Amen.«

V teoriji bi morali nadaljevati v nedogled in imenovati vse, za kar smo hvaležni, toda v praksi ni povsem tako.

A »hvaležni četrtek« je za nas izziv, ki ga potrebujemo; da si vzamemo čas in res razmislimo o neštevilnih blagoslovih, ki nam jih je Bog dal. Spodbudil je veliko pogovora, ko smo v času molitve drug drugemu pomagali poiskati stvari, za katere bi morali biti hvaležni.

Preko let nas je spremenil, nas uglasil na to, kar Bog res zasluži od nas: našo hvaležnost. Učinki so nas spremenili, saj smo ugotovili, da je hvaležnost korenina občudovanja in pristnega veselja. Naučili smo se: Če najdeš pot do čudenja spet postaneš majhen otrok – poln občudovanja velike skrivnosti in daru stvarjenja – poln veselja, da smo bili sploh ustvarjeni in da lahko izkušamo to potovanje življenja skupaj, v naših odnosih, in da imamo edinstveno povezanost, resnično, živo vez s Tistim, ki je vse oblikoval.

In to je nekaj, za kar smo lahko hvaležni.

Več na: https://aleteia.org/2016/06/02/on-thursdays-our-family-gives-thanks-in-all-circumstances/