Vatikan potrjuje: Pismo papeža Frančiška argentinskim škofom o Amoris laetitia je pristno (Vir: Aleteia)
Vatikanski časopis potrjuje, da je pismo, ki je prišlo v javnost, res napisal papež
Po več dnevih ugibanj o pristnosti papeževega pisma, ki je prišlo v javnost, je Vatikan potrdil, da je papeževo uradno pismo škofom Buenos Airesa, ki hvali pastoralne smernice o implementaciji njegove posinodalne spodbude Amoris laetitia, pristno.
Do potrditve papeževega pisma, ki je odgovor na »Temeljne smernice za uporabo 8. poglavja Amoris laetitiae« je prišlo v ponedeljek, 18. septembra, v italijanski izdaji vatikanskega časopisa L’Osservatore Romano, ki ga je kasneje v italijanščini povzel tudi Radio Vatikan.
Dokument obravnava številne teme, vključno z nekaterimi najbolj kontroverznimi vidiki dveletne sinode o družini. S svojo potezo z zelo daljnosežnimi posledicami, papež Frančišek v pismu pravi, da »ni druge možne razlage« Amoris laetitia, kot tista, ki jo vsebuje dokument, ki so ga zasnovali škofje Buenos Airesa, besedilu, ki kot poroča Osservatore Romano, dopušča odprto možnost, da v nekaterih primerih spolno dejavni pari ločeni in znova poročeni, prejemajo sveto evharistijo.
Papeževo pismo argentinskim škofom o Amoris laetitia (Vir: Radio Vatikan)
Pastoralna ljubezen nas spodbuja, da gremo ven in se srečujemo z oddaljenimi; in da, ko jih srečamo, začnemo pot sprejemanja, spremljanja, razločevanja in vključevanja v cerkveno skupnost. Gre za osrednjo misel, na kateri sloni pismo papeža Frančiška, namenjeno škofom pastoralnega območja Buenos Airesa. Papeževo pismo je odgovor na dokument o ločenih in ponovno poročenih, ki so ga škofje pripravili pod naslovom Temeljni kriteriji za izvajanje 8. poglavja Amoris laetitia. Sveti oče ceni pripravo dokumenta, ki v polnosti pokaže na smisel 8. poglavja apostolske spodbude. Opredeli ga kot dober zgled spremljanja za duhovnike, pri tem pa izpostavi pomembnost bližine med škofom in duhovniki.
Pastoralna ljubezen, razumljena kot »stalna napetost v iskanju oddaljenih«, je naporna. Gre za pastoralo »telo ob telesu«, ki se ne more zmanjšati na »programska, organizacijska ali pravna posredništva, četudi so potrebna«. Med štirimi nakazanimi praksami – sprejemanje, spremljanje, razločevanje in vključevanje, je po Frančiškovem prepričanju najmanj prakticirano razločevanje. »Kot nujno smatram formacijo v razločevanju, osebnem in skupnostnem, v naših semeniščih in za duhovnike,« zapiše papež. Spomni še, da je Amoris laetitia bila »rezultat dela in molitve vse Cerkve, s posredovanjem dveh sinod in papeža«. Zato predlaga celostno katehezo o spodbudi, ki bo »nedvomno pomagala k rasti, utrjevanju in svetosti družine«.
Nekaj poudarkov dokumenta o 8. poglavju Amoris laetitia
Argentinski škofje v dokumentu izpostavljajo, da ni ustrezno govoriti o »dovoljenju za pristopanje k zakramentom, temveč o procesu razločevanja, ki ga spremlja duhovnik«. Ta proces mora biti »oseben in pastoralen«. Spremljanje je namreč urjenje v via caritatis, je povabilo k hoji po Jezusovi poti. Potrebna je »pastoralna ljubezen duhovnika«, ki »sprejme skesanca, ga pozorno posluša in pokaže materinsko obličje Cerkve, medtem ko sprejme njegov dober namen, da celotno življenje postavi v luč evangelija in da prakticira ljubezen«. Ni nujno, da se ta pot konča pri zakramentih, ampak se lahko usmeri v druge oblike še večje vključenosti v življenje Cerkve, kot so večja navzočnost v skupnosti, sodelovanje v molitvenih skupinah, delo v različnih cerkvenih ustanovah.
Kadar konkretne okoliščine to omogočajo, se paru lahko predlaga življenje v vzdržnosti. Če pa te možnosti ni mogoče prakticirati in se v nekem konkretnem primeru pokažejo omejitve, ki zmanjšujejo odgovornost in krivdo ter lahko povzročijo škodo otrokom iz nove zveze, Amoris laetitia dopušča možnost pristopa k zakramentoma sprave in evharistije. To osebo pripravi za zorenje in rast z močjo milosti, pišejo škofje.
Dokument poudarja, da se povedanega ne sme interpretirati kot »neomejeno pristopanje k zakramentom ali kot upravičevanje kakršne koli situacije«. Kar se predlaga je »razločevanje, ki ustrezno razlikuje vsak primer posebej«. Nekatere situacije potrebujejo posebno pozornost, kar od duhovnikov zahteva veliko potrpežljivosti pri spremljanju ter iskanje možnosti za vključevanje. Pomembno je usmeriti osebe, da se z lastno vestjo postavijo pred Boga, zato je tudi koristno izpraševanje vesti, kot to predlaga tudi apostolska spodbuda, predvsem v odnosu do otrok ali zapuščenega zakonca. V vsakem primeru, kadar »ostajajo nerešene krivice, je pristopanje k zakramentom še posebej pohujšljivo«.