Mojca M. Štefanič, »Dostojanstvena smrt« brez evtanazije (Vir: Družina)
Medtem ko številne države po svetu razmišljajo o uzakonitvi evtanazije, je »dostojanstvena smrt« za paciente, ki jih negujejo ameriške redovnice, nekaj povsem drugega. V skoraj 30 letih v Redu majhnih sester revežev, ki skrbi za »ostarele uboge«, s. Constance pripoveduje, kako še nikoli ni naletela na pacienta, ki bi si zaželel predčasne smrti z zdravniško pomočjo.
»Mislim, da je tako zato, ker so ti ljudje nenehno obdani z ljubečimi ljudmi in duhovno navzočnostjo v naših domovih«, je povedala s. Constance, ki si dejavno prizadeva za spoštljivo nego ubogih in bolnih ostarelih. Tematika negovanja neozdravljivo bolnih je bila v Združenih državah Amerike posebej izpostavljena pred dvema letoma, ko je 29-letna Brittany Maynard javno oznanila svojo odločitev, da bo raje sprejela smrtonosno dozo »zdravila«, kakor pa trpela zaradi neozdravljivega raka.
V opisovanju svojega stanja je Maynardova uporabljala izraze, ki jih s. Constance še nikoli ni slišala iz ust pacientov, za katere skrbi, denimo »nesmiselne dolgotrajne bolečine« ali »dolgotrajno neprostovoljno trpljenje in sramota«. »Iz ust naših varovancev še nikoli nisem slišala besede ‘sramota’ v kontekstu njihovega trpljenja in umiranja«, je pojasnila.
Zgodba Maynardove je vzbudila pozornost vsega sveta in marsikje povzročila razprave o smiselnosti evtanazije. V Združenih državah Amerike si za sprejem zakona o evtanaziji v čim več zveznih državah prizadeva »Narodni center za dostojanstveno smrt«.
Po mnenju kritikov bi uzakonitev evtanazije izvajala pritisk na ostarele in invalide, naj vendar končajo svoje življenje. Takšni zakoni bi samomor naredili povsem sprejemljiv kot rešitev težav, ki v nekem trenutku izgledajo brezizhodne, obenem pa bi močno zmanjšali spoštovanje do življenja v zahodnih kulturah.
Skrb za ostarele v zadnjih dnevih njihovih življenj po besedah redovnic, ki se s tem ukvarjajo, tako pacientom kot njihovim svojcem omogoča veliko lepih trenutkov v zadnjih skupnih dneh, ki bi bili za vedno izgubljeni, če bi se ti ljudje odločili za predčasno smrt. Sestre lepo skrbijo za svoje varovance in jim lajšajo bolečine po svojih najboljših močeh ter jih spremljajo 24 ur na dan.
»Lahko rečem, da soba umirajočega v tistih dneh skorajda postane nekakšno duhovno središče naše hiše«, je pojasnila s. Constance. »Naš dom je njihov dom.« Sestre skrbijo za to, da ima umirajoči ves čas »mirno družbo v molitvi«, »vse dokler ne preide iz tuzemskega življenja v onostranstvo«. Ta čas lahko pomeni tudi obdobje ozdravljenja za vso družino. S. Constance se spominja, kako so redovnice osem dni molile vigilijo za umirajočo ženo. Čeprav ni bila pri zavesti, so se v tem času člani njene družine spravili med seboj, nekateri pa so celo znova našli vero, ki so jo na poti življenja »izgubili«.
»Toliko stvari se lahko naučimo, toliko lahko pridobimo iz teh zadnjih, intenzivnih trenutkov, ki so ljudem zvijačno odvzeti, če se njihovo življenje konča predčasno«, je prepričana s. Constance. »Večina družinskih članov ob naših varovancih, ki umrejo v domu, njihovo smrt doživi kot nekaj milostnega in lepega«, dodaja redovnica. »Redko kdo to občuti kako drugače kot zelo močno in duhovno človeško izkušnjo.«
Vir: CNA
Foto: CNA
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBdostojanstvena-smrt%C2%AB-brez-evtanazije