Delovne roke, ki so posvečene z molitvijo – Intervju s p. Markom Rupnikom (Vir: Nedelja)

Pater Marko Rupnik v pogovoru za Nedeljo o tem, kaj bi Cerkev potrebovala v današnjem času, pa o usmiljenju in o odnosih

Pater Marko Rupnik, svetovno znani slovenski jezuit, s svojo ekipo Centra Aletti v Rimu ustvarja mozaike po vse svetu, tudi v največjih romarskih središčih, kot sta Lurd in Fatima. Pretekli teden je ustvarjal na Koroškem, v fari Št. Peter na Vašinjah. 

Po vsem svetu ste prepoznavni po svojih mozaikih, a najprej ste bili abstraktni slikar. Nato pa je prišlo spoznanje oziroma Spoznanje. Pri »spreobrnjenju« iz abstraktnega v figurativnega umetnika je imel pomembno vlogo tudi pater Špidlík. Kako sta za vas povezani vera in umetnost?
P. Marko Rupnik: V 70.-ih letih prejšnjega stoletja sem študiral na akademiji v Rimu, takrat so bili aktualni še zadnji tokovi zgodovinskih avantgard 20. stoletja, ki so imeli skupni imenovalec v tem smislu, da umetnik izraža samega sebe v umetnosti. Umetnost kot izraz umetnika. Popolnoma sem bil potopljen v te tokove, bil sem zelo revolucionaren in na akademiji v Rimu smo ustanovili skupino sedmih. Zelo močno sem čutil to, da je zunanja kultura v 18., 19. stoletju formalizem: idealizem, racionalizem … Čutili smo, da bo prišlo, kakor pri nihalu, do subjektivističnega sentimentalizma, mi pa smo hoteli dati prednost življenju. Čutili smo, da ne gre za ne ideje, ne za občutja, ampak prednost ima življenje. Čutili smo moč, da to izrazimo. Počasi sem spoznal, da je umetnost zmaj in jahati na zmaju je zelo nevarno. Tako sem začel spoznavati, da je v ozadju skušnjava. Počasi sem začel dojemati, da mama, ko pripravi večerjo vsak dan za svojega otroka, je ne podpiše. Zakaj bi umetnik podpisal svoje delo, ki ni čisto nič posebnega? Umetnost je ena od človekovih služenj nečemu ali Nekomu, ki je nad enim in je v službo vsem, ne samo enemu samemu. Tako sem začel spoznavati, da je umetnost eno od služenj in ni nič posebnega. Nekega dne sem v baziliki Sv. Pavla molil in daroval Gospodu svoje čopiče in palete, špohlte in barve in platna in vse, da bi Gospod osvobodil mene od mene samega. To se mi zdi temeljno vprašanje: Ali je človek svoboden od sebe? Dokler imamo v sebi strah zase, še nismo svobodni. V tistih letih sem to zelo močno čutil in tako se je začelo moje »spreobrnjenje«, če smemo tako reči. Pater Špidlík je bil tisti človek, ki me je globoko razumel, videl je, da je v meni življenje, ki vre, ampak mi je treba pomagati, da to življenje ne bo uveljavljanje mene samega, ampak služenje Življenju.

Poznani pa niste samo po svojih mozaikih, ampak tudi po logotipu, ki ste ga izdelali za sveto leto usmiljenja. Lansko leto ste na enem izmed predavanj dejali, da vas zazebe po hrbtu, ko se tudi duhovniki jezijo, zakaj papež Frančišek govori o usmiljenju, naj raje pove, kaj je treba narediti.  Se vam zdi, da je leto usmiljenja le prineslo kakšne premike?
P. Marko Rupnik: Je, ampak pot je še zelo dolga. Mislim da je, kot pravi Alexander Schmemann ali Hristos Janaras ali že prej Nikolaj Berdjajev, to žalostna resnica, da smo dovolili, da je naša vera zdrsnila na nivo katerekoli naravne religije in s tem se stvari bistveno, bistveno zameglijo. Mnogi cerkveni očetje poudarjajo tole: Če je Božje usmiljenje ime Boga, potem kdor ne doživlja sebe kakor prostor, v katerem se razodeva to usmiljenje, Boga še ni srečal, ga še ne pozna, še ni odrešen. Vera je naš skromen odgovor na dar odrešenja. Ko mi spoznamo, da nas je Gospod dosegel, se mu mi zaupamo. V Pismu Hebrejcem se mi zdi tako močno, ko pravi, da je bil Kristus kot veliki duhovnik preizkušen v vsem, v čemer je preizkušen človek, vse te preizkušnje je dal skozi kot mož bolečin, zato da je postal usmiljen. Zdi se mi, da je to tako globoka resnica, da kdor ne spozna Boga, kakor tistega, ki je vrgel most čez greh in smrt, da bi nas dosegel, potem je še vedno v tisti drži, da se bo sam dokopal preko greha in smrti, a to še nobenemu ni uspelo, ker človek ne postane Bog, ampak je Bog postal človek. V tretjem poglavju Janezovega evangelija beremo, ko Jezus reče: »Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes.« Ta religiozna, naravna drža človeka, da bi s svojo pridnostjo, s svojo askezo, s svojim mučenjem, s svojimi odpovedmi in s svojim izvrševanjem pravil dosegel naklonjenost Boga, to naredi človeka za trdega, neizprosnega, samemu sebi zadostnega. V Svetem pismu imamo celo vrsto teh primerov. Ta stvar se je preko stoletij toliko utrdila v nas, ukoreninila, da papežu Frančišku mnogi rečejo, kot so rekli Grki Pavlu: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.«

Pravite, da neki barvi ne damo absolutnega primata s tem, da jo nanesemo vsepovsod, ampak je treba najti njeno mesto v odnosu do drugih barv. Tako je najbrž tudi v odnosu med ljudmi, potem se lahko ustvarja skupnost. Vaše življenje je prepleteno s skupnostmi. Ste jezuit in voditelj skupnosti Centra Aletti. Imate kakšen nasvet, kako ustvariti dobro skupnost?
P. Marko Rupnik: To o barvah je izredno pomembno. Ko sem bil mlad, sem imel občutek, da morajo močne barve obvladati in osvojiti prostor. Pa mi je p. Špidlík večkrat govoril: »Če vsi kričijo, se nobenega ne sliši.« Počasi sem spoznal, ko sem predaval po svetu, da če človek govori res z življenjem, da ne govori iz naučenosti, ampak iz življenjskih spoznanj, potem najbolj temeljne stvari rad poda polglasno. Takrat je koncentracija maksimalna. Tako sem počasi spoznal, da so poudarki prostorsko majhni. Tudi če dam rdeči barvi prostorsko malo mesta, mi kdo po ogledu reče: »Pater, kako so močne vaše barve.« Pa se malo nasmehnem, ker na sto petdesetih kvadratnih metrih ni rdeče barve vse skupaj niti za en kvadratni meter, človek pa jo je doživel kot najmočnejšo. Tako se mi zdi, da je tudi v naših odnosih. Bolj kot človek da prostor drugemu, bolj ga drugi opazijo. Resnica pa je v tem, da se tega ne da igrati. Če kdo to igra, po nekem obdobju potrebuje počitek, da se bo odpočil od ljubezni. Če je smisel našega življenja ljubezen in če je Bog ljubezen, potem ne vem, če je to najboljša rešitev. Tako se mi zdi zelo pomembno, da je božje življenje občestveno življenje. Grški cerkveni očetje so potrebovali tri stoletja, da so svojim rojakom, izobražencem, pokazali, da je v temelju eksistence oseba, ne pa bitje, bit, Oseba, odnos. In se mi zdi, da smo s sholastiko strašno zabredli. S Tomažem Akvinskim in sholatiko smo preskočili to obdobje grške cerkve, ki je pokrstila in inkulturirala krščanstvo v Grčijo, mi smo to preskočili in zajeli iz obdobja pred Kristusom. Tam smo spet postavili vse na naravo, na bit in danes razen grške teologije nobena moderna teologija v teh zadnjih stoletjih ni razvila teologije odnosov. Za Tomaža Akvinskega so odnosi nekaj nebistvenega, medtem ko je za krščansko vizijo življenja odnos absolutno temeljna razsežnost. Katerokoli misel razvijemo in ne vključuje tudi odnosa, se prej ali slej obrne proti človeku, tako kot se je moderni katolicizem obrnil proti katolicizmu. Nas nihče ne preganja, vse, kar nam sedaj gre narobe, je samo katolicizem, ki se je obrnil proti katolicizmu. Ljudje so zbežali. Kristjani smo pred stotimi leti imeli v rokah praktično vse evropske šole, vse. Nimamo se kaj za pritoževati. Ko sem vodil duhovne vaje španski škofovski konferenci, mi je eden od škofov rekel: »Kaj se zdaj pritožujemo, jamramo in obsojamo razne tokove znotraj Evrope? To je vse zraslo iz naših vrst.« V teh zadnjih stoletjih smo gradili  filozofijo in teologijo, ki v marsičem šepata in sta verjetno v marsikaterem postopku zgrešeni. Kajti, če pastoralna praksa izvira iz teologije, potem mislim, da je jasno, da rezultati pastorale niso zavidljivi. Že sv. Maksim Spoznavalec pravi, da napačna uporaba prakse predpostavlja napačno uporabo uma, pojmov, konceptov, razmišljanja.

Kaj pa bi po tem takem potrebovala Cerkev v današnjem času?
P. Marko Rupnik: Cerkev danes kliče po viziji razodetja novega življenja, občestvenega življenja in občestvene miselnosti. Že Bazilij Veliki v 4. stoletju pravi: »Za nas kristjane ima primat vedno življenje.« Nikoli misel, vedno življenje. Mi smo pa stoletja trdili, da je najprej doktrina, potem pa življenje. Ne, zgodovinsko je povsem drugače. Najprej so kristjani zaživeli in počasi, v 4. stoletju je dozorela misel novega življenja. Bazilij je rekel, da novo življenje ustvarja novo inteligenco, novo spoznanje, nov način razmišljanja. Na žalost smo mi v enem obdobju tudi psihične krhkosti in ker smo mi zelo površinsko in zelo akademsko, se pravi neživljenjsko, razlagali II. vatikanski koncil, smo zdaj vzgojili generacijo nostalgično slabo razumljenega tridentinskega koncila, in to v t. i. najbolj »razvitih« državah in cerkvah. Nekateri ljudje sedaj učijo liturgijo, ki nima absolutno nobene veze s tem, kar je sedaj pomembno za življenje.

Cerkev danes kliče po viziji razodetja novega življenja, občestvenega življenja in občestvene miselnosti.

Vedno poudarjate, da je skupnost pomembna za življenje. Pravite, da če neko aktivnost od nekoga sprejmemo, naredimo tisočkrat več, kot bi prej naredili sami. Pa sva spet pri tem, da ljudje potrebujemo soljudi, druge osebe. V svojih govorih zelo ločujete posameznike in osebe. Kakšna je razlika?
P. Marko Rupnik: Trdno sem prepričan, da je pomembno občestvenost, kolegialnost, koncilskost. Ves svet, če pogledamo znanost ali moderna družbena omrežja, vsi govorijo o nekem magnetu, ki stvari povezuje, vsi iščejo to. Mi pa imamo Sveto Trojico, ampak smo jo razložili z naravo, z biti, ne pa z osebo, z odnosi, dejansko nimamo kaj povedati svetu. Medtem ko ves svet išče občestvenost in sem trdno prepričan, da je veličina ravno v tem, da so stvari narejene v ljubezni. Karkoli nekdo dela, tudi v najbolj skritem kotičku Zemlje, če ne dela z ljubeznijo, je brez veze. To sv. Pavel jasno pove v Prvem pismu Korinčanom. Ljubezni pa ne moremo potegniti iz zraka, ampak samo iz odnosov, ki jih živimo. Zato ni nobena druga stvar na prvem mestu, kakor odnosi, ki jih ljudje živimo. Iz tistih odnosov, ki jih živimo, črpamo ljubezen in jo prenašamo v to, kar delamo. Grški očetje so zelo dobro razumel, da je greh spravil človeka na posameznika. Kaj to pomeni? Da je človek pravzaprav izraz svoje narave. In zato je zavest jaza prilepljena na svojo naravo, ali je suženj te narave, ali jo občuduje, ker misli, da je perfekten, ali je depresiven, ker misli, da ni. Vsekakor, narava hoče v tem jazu uresničiti svoj prav in svojo uveljavitev. Oseba pa je strogo teološki pojem in se mi zelo bogato, ker grški očetje so uporabljali za besedo oseba hypostasis, kar pomeni to, kar se nahaja spodaj in kar se nahaja spodaj vsakega obstajanja je oseba, odnosi, oče. Bulgakov čudovito reče: Mi ne verujemo v Boga, ampak v Očeta. Je oseba in ima svoje obličje in s tem vključuje že drugega: Sina. Ni Očeta, če ni Sina. Bog obstaja na način vključitve drugega. To je krščanska radikalna novost. Zato se Bog nikoli ne bo identificiral z ravnilovko, ki hoče vse narediti za enake. Ne, ker Bog vključuje drugega, obstaja na način različnosti. Stoletij te naše teologije, ki je vsa zgrajena na posamezniku, je konec. Zdaj so še, kot pravijo Italijani, zadnji udarci repa, ko umira kača, da še zadnja dva udarca z repom. To je zdaj še postoderni tridentinski nostalgični subjektivizem, ki se je razvijal v dveh oblikah: ali v Cerkvi ali zunaj – v poganstvu, a je ista kulturna drža tega subjektivizma. Vsa ta stoletja so zgrajena na duhovnosti izpopolnjevanja posameznika. Kakor da bi se ta posameznik preselil kar v večno življenje. Cerkev uči, da posameznik dobi božje življenje, ko posameznik umre in se rodi občestveni jaz, Kristusov jaz, Cerkveni jaz, jaz odnosov, ljubezni. Zato je družina v krizi, redovne skupnosti so v krizi, župnijske skupnosti so v krizi. Vse kar je občestveno, je v krizi. Posameznik pa se sedaj znaša nad naravo, ker smo prej iz narave naredili ideal, ko je posameznik moral biti pokoren temu, zdaj se pa maščuje, jo zbira, formira, zavrača to, kar je po naravi, ustvarja nekaj drugega proti njegovi naravi … Nihalo gre z ene na drugo stran.

V mobilni aplikaciji vatikanske Kongregacije za duhovnike Clerus App so vsak teden duhovnikom ponujena razmišljanja za pridige z vašimi besedili. Kakšna naj bi bila dobra pridiga? In kakšen naj bi bil dober duhovnik?
P. Marko Rupnik: Bogu sem hvaležen, ker sem slišal, da je na tisoče in tisoče ljudi, ki si s tem pomagajo. Držim se vizije starih cerkvenih očetov, pridiga je delo na Božji besedi. To ni moje vnašanje, moram v Božjo besedo vstopiti. Prvo dejanje je, ko se človek odpove sebi, svojim lastnim spoznanjem. Začnem v nedeljo zvečer in pripravljam skozi teden to pridigo skozi svoje molitve in študij, ker se mi zdi, da je zelo pomembno, da se znamo gibati znotraj Božje besede. Je pa res to, da je uresničena Božja beseda bogoslužje. Danes tega v Katoliški cerkvi skoraj nihče več ne poudarja, da je prvi del maše zakrament, tako kot evharistični. Poslušanje Božje besede in razlaga Božje besede, ki bi morala pokazati, kako se ta beseda uresniči v človekovem življenju in kako se je uresničevala v zgodovini Cerkve, to potem postane hrana in mi to zaužijemo. Ker v evharistiji je uresničena Božja beseda in človek postane to, kar je. Mi s tem praktično postanemo uresničena Božja beseda. Evharistija je hrana tega, kar evangelij in berila pripovedujejo. Zato sem zelo pozoren pri teh pridigah, da ne grem nikoli ven iz bogoslužja. Zakaj? Ker je potem to filozofija, romanticizem, ideologija, psihologija, karkoli hočemo, ampak ni tisto, kar človek dejansko lahko zaživi. Življenje Božje besede ni podvrženo našemu času. Božja beseda pri nekaterih potrebuje petnajst let, pri nekaterih tri mesece, pri nekaterih petdeset let. Pomembno je, da ti ostaneš pri njej in da se hraniš z njo, da imaš vedno apetit po tej Božji besedi. Zelo se mi zdi pomembno pokazati, kako Božja beseda zaživi v Cerkvi. Božja beseda je usmerjena v Cerkev, ki ima svoje spoznanje, svojo modrost, ki je teologija. Zdi se mi pomembno, da Božja beseda dobi svoj naravni ambient v bogoslužju, teologija pa raste iz bogoslužja. To se mi zdi temeljno. Prava krščanska teologija so veje, ki rastejo iz debla, ki je bogoslužje. Samo tega mi ne razumemo, ker je bogoslužje zadnjih petsto let pri nas zelo problematično. Ne gre za to, da mi nekaj ustvarjamo, si izmišljamo, posodobljamo … Imel sem srečanje z ljudmi, ki niso krščeni, ki so daleč od Cerkve, snemali so naše delo in sem jim moral na kratko razložiti, kaj delamo. Povedal sem par stavkov, zelo teoloških. Nisem vedel, če bo to dobro. Glavni režiser je pogledal in rekel: »Odlično.« Vprašal sem ga, če je razumel. Odgovoril je: »Jasno, da sem razumel. Ti si rekel, čisto preprosto, da je v umetnosti shranjeno ogromno, da je zakladnica novega življenja, ki je v Svetem Duhu. In življenje v Svetem Duhu je občestveno. Prava umetnost skriva občestveno življenje.« Mi pa smo trdno prepričani, da Svetega Duha nihče ne pozna in ne razume, ne smemo o njem govoriti, moramo govoriti o vrednotah, o človeškosti. Tukaj imamo mi komplekse s to abstraktno teologijo.

Če se naveževa kar naprej na Svetega Duha. Papež Frančišek je povabil 11 različnih avtorjev, med njimi tudi vas, da napišete razmišljanje o Cerkvi, ki je na poti, ki se spreminja. Knjižice so izšle s skupnim naslovom: Teologija na poti s Cerkvijo papeža Frančiška.  Naslov vaše knjižice je Po Duhu. Kakšna je moč Svetega Duha?
P. Marko Rupnik: Smo pri čisto temeljnih stvareh. Kakor je pokazal II. vatikanski koncil, smo v zadnjih stoletjih Svetega Duha precej zanemarili, kar se nam sedaj zelo negativno obrestuje. Bistvo vprašanja je ravno v tem, da je Sveti Duh Gospod občestvenosti, Gospod koinonie, je Gospod življenja kot ljubezni, življenja kot občestvenosti, življenja kot odnosov, v katerih je drugi epicenter. Teh stvari brez Svetega Duha preprosto ni. Kdorkoli se moralistično zagrize v to, če se ne bo razbolel, bo vse skupaj opustil. Tukaj gre za temeljne stvari. Temeljno vprašanje današnjega časa, kar se naš kristjanov tiče, je, da resno vzamemo vprašanje Svetega Duha. Že dejstvo, da smo mi na zahodu ločili krst, birmo in sveto obhajilo, nam pokaže na eno zelo tragično rano. Kakor mi pojmujemo birmo, praktično Svetega Duha ne potrebujemo. Po drugi strani pa je čisto jasno, mi smo iz birme želeli narediti zakrament pričevanja, apostolska dela pa se pričnejo s tem, da ko bo prišel Sveti Duh od zgoraj, Kristus pravi, boste vi krščeni in boste postali pričevalci. Mi smo pa to vse razbili in vse postavili na posameznika in na naše sposobnosti. Najprej smo birmo postavili na sedmo, potem na deveto leto, potem na dvanajsto in potem še na kasneje … Simpatično se mi je zdelo, ko sem bil na sinodi škofov za novo evangelizacijo kot strokovnjak, sem tam poslušal in delal, je eden od škofov dvignil in dejal: »Počutim se najbolj neumnega, ko pridigam pri birmi. Vsi čakajo, da bom končal, pa ne samo pridigo, mašo in vse skupaj. Ker je to zakrament slovesa od Cerkve. Jaz pa moram tam govoriti, kako bodo sedaj pričevalci Kristusa v svetu. To ne gre.« Odkar smo vse zreducirali na razumarstvo, na metodo in na posameznika, nimamo več organske, ne spremenjenja, ne vstajenja in ne binkošti, ne Cerkvenih, ne osebnih. Tako se mi zdi, da naša usoda, kjer smo, kliče na to, da smo zelo ponižni. Kardinal Martini mi je dejal: »Marko, mi smo toliko ošabni, da ne bomo nikoli priznali, da smo se kje zmotili in ubrali napačno pot. Bomo rajši prišli do konca propada.«

Po vsem svetu vodite duhovne vaje za škofe, duhovnike, blizu ste si s papežem, predavate, pišete v več jezikih. Kaj in kdo ima največji vpliv na vašo teologijo? Ali vpliva tudi to, da ste doma s kmetije, kjer ste imeli neposreden stik z zemljo?
P. Marko Rupnik: Sebe doživljam kot zelo veliko enotnost in povezanost, zame ima vse svoj pomen. Moja družina, kjer nisem nikoli slišal trde besede. Zgleda romantično, ampak je bilo tako. Pri nas ni bilo nikoli trde besede med mamo in očetom. Nikoli nisem v življenju našel boljšega pedagoga, kakor je bil moj oče. Njegove delovne roke, posvečene z molitvijo, vedrina, humor, lepi odnosi v družini. Še do danes se s svojimi sestrami nisem nikoli skregal. Nam je bilo prinešeno, da je v življenju najbolj pomembno razmerje, odnos, občestvo. Potem je imel vpliv name pater Špidlík, ki je imel zame nenadomestljivo vlogo, da me je popeljal v svet ruske teologije; šola Solovjova, kjer sem prišel do cerkvnih očetov vseh teh zakladnic Cerkve. Največ vpliva name imajo pa ljudje, ki z menoj živijo. Mirno si upam reči, da sem to, kar sem zaradi Centra Aletti. Pustim se oblikovati, vplivati, ker se mi zdi, da je edini način, kjer jaz lahko doživim, da to, kar je dragoceno, ni doseženo, ampak sprejeto. In kadar je kakšen praznik in se zahvalim ekipi Centra Aletti, mirno rečem: »To, kar sem, sem zaradi vas.« In to ni nobena fraza. Kdor je blizu Centra Aletti in vidi, kako živimo, ve, da je to resnica.

Pogovarjala se je Mateja Rihter

Vir: https://www.kath-kirche-kaernten.at/dioezese/detail/C2646/delovne-roke-ki-so-posvechene-z-molitvijo