Andrea Tornielli, Frančišek: »Cerkev ni nogometna ekipa, ki si želi oboževalcev« (Vir: Vatican Insider)
V intervjuju z italijanskim katoliškim dnevnikom Avvenire, je Frančišek dejal: »Edinost se ustvarja postopoma, ker je edinost milost, za katero moramo prositi.« Komentiral je tudi kritike Amoris laetitiae: koncil je Cerkev privedel nazaj »k izviru«, to spreminja usmeritev krščanstva proč od določene vrste legalizma, ki lahko postane ideološki. Nekateri tega še vedno ne morejo razumeti, stvari vidijo črnobelo, čeprav smo poklicani, da v življenju razločujemo.«
»Cerkev ni nogometna ekipa, ki si želi oboževalcev.« To je bil papežev odgovor na vprašanje Stafania Falasca, kolumnista za italijanski Avvenire, ki je s papežem naredil obsežen intervju ob sklepu izrednega jubileja usmiljenja, ki se zelo osredotoča na ekumenizem. Celotno besedilo je objavil navedeni katoliški časopis. Med intervjujem je papež povezal določen »kriticizem« uperjen proti njegovi posinodalni spodbudi Amoris laetitia z nepopolnim sprejemanjem II. vatikanskega koncila. Bralci se boste spomnili, da so nedavno štirje kardinali papežu poslali pismo z nekaterimi dubia (lat. dvomi), o tem dokumentu o družini.
Amoris laetitia in legalizem
»Cerkev obstaja zgolj kot orodje posredovanje Božjega milostnega načrta ljudem«, je Frančišek dejal za Avvenire. »Med koncilom je Cerkev čutila, da je njena odgovornost biti živo znamenje Očetove ljubezni v svetu. V Lumen Gentium je šla nazaj do začetkov svoje narave, evangelijev. To prestavlja usmeritev Cerkve od določene oblike legalizma, ki lahko postane ideološki, k osebi Boga, ki je po učlovečenju svojega Sina postal usmiljenje. Nekateri tega še vedno ne razumejo,« je dejal Frančišek, ko se je skliceval na določene kriticizme uperjene proti Amoris laetitia: »stvari vidijo črnobele, čeprav smo poklicani, da v življenju razlikujemo. Koncil nam je to povedal, a zgodovinarji pravijo, da mora miniti stoletje, preden se koncil spremeni v telo Cerkve,… in mi smo šele na polovici.«
Sveto leto brez velikih gest
»Tisti, ki spoznajo, da so zelo ljubljeni, pridejo iz svoje slabe samote, iz ločenosti, ki jih vodi k temu, da bi druge in sebe sovražili. Upam, da so številni ljudje spoznali, da jih Jezus zelo ljubi in upam, da so mu dopustili, da jih je objel. Božje ime je Usmiljenje in to je tudi njegova šibka točka.
Njegovo usmiljenje ga vodi k temu, da vedno znova odpušča naše grehe. Rad pomislim na to, da ima Vsemogočni slab spomin. Ko enkrat odpusti, pozabi. Ker je vesel, da odpusti. To je tisto, kar želim. … Jezus ne pričakuje velikih gest, ampak le to, da si to dopustimo in da to cenimo. Sveta Terezija iz Lisieuxa, ki je cerkvena učiteljica, na svoji »mali poti« k Bogu, govori o zapuščenosti otroka, ki nezasluženo zaspi v naročju svojega očeta in nas spominja, da dobroti ne smemo zapreti vrat. Božja ljubezen in ljubezen bližnjega gresta z roko v roki.«
Za jubilej »nisem imel načrta
»Nisem imel načrta. Preprosto sem se pustil navdihniti Svetemu Duhu. Vse skupaj se je kar zgodilo. Pustil sem se voditi Duhu. Vse, kar je treba, je biti poslušen Svetemu Duhu, dopustiti mu, da naredi to, kar želi. Cerkev je evangelij, je delo Jezusa Kristusa. Ni pot idej ali orodje za potrjevanje teh idej. V Cerkvi se stvari zgodijo, ko nastopi pravi čas, ko se nekdo prepusti.«
Širitev ekumenskih srečanj
»To je pot, ki se je začela med koncilom in se nadaljuje, postaja bolj intenzivna. Toda to je pot, to nisem jaz. To je pot Cerkve. Res je, srečal sem se z nadškofi in različnimi predstojniki, toda tudi moji predhodniki so imeli svoja srečanja s tem ali onim predstojnikom. Ničesar nisem pospeševal. Hoja s katero napredujemo, daje vtis, da potujemo hitreje. Gre za aristotelovsko načelo, da se gibanje povečuje, ko se bliža konec, če uporabim pojme fizike.
Bonboni patriarha Bartolomeja
»Ko smo bili na otoku Lezbos, smo se na nekem mestu vsi srečali in sklonil sem se, da bi pozdravil majhnega dečka. A ni se zanimal zame, gledal je za mano. Obrnil sem se okrog in videl zakaj: Bartolomejevi žepi so bili polni bonbonov, in razdeljeval jih je otrokom, in se zabaval. To je Bartolomej, mož, ki je sposoben izvesti veliki pravoslavni koncil kljub vsem težavam, sposoben se je na visoki ravni ukvarjati s teološkimi pogovori kot tudi biti z otroki. Ko je prišel v Rim, je želel biti v sobi, ki je zdaj moja. Edina stvar, ki jo je prosil, je bila, če lahko zamenja sobo.«
Obtožbe »protestantizma« Cerkve (po papeževem obisku Lunda)
»Zaradi tega nimam težav s spanjem. Še vedno hodim po poti, ki so jo pred menoj začeli drugi. Sledim korakom koncila. Ne glede na različna mnenja, je vedno pomembno opaziti duha, v katerem so izražena. Kadar niso izražena v slabem duhu, nam pomagajo napredovati. Včasih lahko takoj, ko kriticizmi skušajo opravičiti že dosežen položaj, vidiš, da so nepošteni in so narejeni v negativnem duhu, s ciljem ustvariti razdor. Takoj lahko vidiš, da se nekatere oblike rigorizma pojavijo, ker ima nekdo neko umanjkanje in želi skriti svoje lastno nezadovoljstvo za neke vrste oklepom. Če ste gledali film Babettino kosilo, boste opazili to nepopustljivo vedenje.«
Praktični ekumenizem in teološke razprave
»Ne gre za to, da bi nekaj prikrivali. Služiti ubogim pomeni služiti Kristusu, ker so ubogi Kristusovo telo. In če ubogim služimo skupaj, potem se kristjani povezujemo v dotikanju Kristusovih ran. Mislim, da Karitas lahko sodeluje z luteranskimi karitativnimi organizacijami, če gre za obisk Lunda. To ni institucija, to je pot. Vztrajanje na ‘tem, da je nekaj treba delati v skladu z naukom’, in to postavljati v nasprotje ‘s pastoralno skrbjo’, ni uglašeno z evangelijem in ustvarja zmedo.«
Edinost med kristjani je pot
»Edinost ne pride po naši odločitvi, da bi se zedinili, ker smo vsi na poti, na kateri sledimo Jezusu. Na tej poti, se lahko združujemo po Tistem, kateremu sledimo. Povezuje nas to, da sledimo Jezusu. Spreobrniti se, pomeni, da pustimo Gospodu, da živi v nas in deluje po nas. Tako postajamo povezani tudi na skupni poti oznanjevanja evangelija. S tem, ko hodimo skupaj in delamo skupaj, spoznavamo, da smo združeni v imenu Gospoda in da nismo mi tisti, ki ustvarjamo edinost. Spoznavamo, da je Sveti Duh tisti, ki nas spodbuja in vodi naprej. Če ste poslušni Svetemu Duhu, bo On tisti, ki vam bo povedal, kaj je naslednji korak, On bo naredil vse ostalo. Kristusu ne morete slediti, če vas Duh ne vodi naprej s svojo močjo. Zato je Duh odgovoren za krščansko edinost. Zato pravim, da se edinost gradi na poti, kajti edinost je milost, za katero je treba prositi, in kot ponavljam, prozelitizem med kristjani je greh. Cerkev nikoli ne raste po prozelitizmu, ampak »po privlačnosti« kot je razložil Benedikt XVI. Prozelitizem med kristjani je zato sam v sebi resen greh, ker nasprotuje sami dinamiki, kako postati in ostati kristjani. Cerkev ni nogometna ekipa, ki si želi oboževalcev.«
Bistvo ekumenizma
»Iti skozi proces namesto zavzeti prostor je bistvo tudi ekumenske poti. V tem zgodovinskem trenutku v času, je pot k edinosti trojna: vključuje skupno hojo po delih ljubezni, skupni molitvi in prepoznavanju skupne izpovedi vere, ki se izraža v mučeništvu v Kristusovem imenu, v ekumenizmu krvi. V tem vidite, da Sovražnik sam prepoznava našo edinost, edinost krščenih. Sovražnik ima glede tega prav. In to so izrazi vidne edinosti. Skupna molitev je vidna. Skupno dobrodelno delo je vidno. Mučeništvo v imenu Kristusa je vidno.
Rak znotraj Cerkve
»Še vedno mislim, da je rak Cerkve v tem, da drug drugega poveličujemo. Če nekdo ne ve, kdo je Jezus Kristus ali ga ni še nikoli srečal, to še vedno lahko počne; toda če je nekdo del Cerkve, in se giba v krogih, v katerih namerava gojiti in tešiti svojo žejo po moči in samopotrditvi, potem ta oseba trpi za duhovno boleznijo, vidi Cerkev kot samozadostno človeško ustanovo, v kateri vse teče po logiki ambicije in moči. Lutrova reakcija je bila zavračanje podobe Cerkve kot organizacije, ki lahko napreduje brez Božje milosti ali je prepričana, da ji je ta zagotovljena a priori. Ta skušnjava graditi Cerkev, ki se sklicuje sama nase, ki konča v nesoglasjih in nazadnje v razdeljenosti, se vedno znova in znova vrača.«
Pravoslavni in edinost, ki je obstajala med prvim tisočletjem
»Pogledati bi morali nazaj na prvo tisočletje, to je vedno lahko vir navdiha. Ne gre za mehansko vračanje nazaj v čas, ne za preprosto prestavljanje v vzvratno prestavo«: so vidiki, ki so še danes veljavni (…). V prvih stoletjih so cerkveni očetje vedeli, da Cerkev vedno živi od Božje milosti. Zato – kot sem rekel tudi ob drugih priložnostih – so dejali, da Cerkev ne izžareva svoje lastne svetlobe in to imenovali »mysterium Lunae«, skrivnost lune. Ker Cerkev sveti, a ne odseva svoje lastne svetlobe. In ko Cerkev gleda preveč vase namesto, da bi ostala osredotočena na Kristusa, se pojavijo razdori. To se je zgodilo po prvem tisočletju. Osredotočanje na Kristusa nas osvobaja te navade in tudi od skušnjave triumfalizma in rigorizma. In vodi nas na skupno pot poslušnosti Svetemu Duhu, ki nas vodi k edinosti.«