M. Š., »Če gre pri splavu za pravice žensk, kakšne so torej moje?« (Vir: Družina)
Gianna Jessen, dekle, ki je preživelo splav, o njenem življenju pa je napisana knjiga (v prevodu je izšla tudi pri naši založbi), po knjigi pa je nastal še film, je ob nedavnih razkritjih o dogajanju v največji ameriški kliniki za opravljanje splavov »Načrtovano starševstvo«, kjer naj bi prodajali organe zarodkov nerojenih otrok, s svojim pričevanjem nagovorila ameriški kongres.
»Če gre pri splavu za pravice žensk, kakšne so torej moje?«, je Gianna postavila vprašanje predstavnikom sodnega odbora – z dobrim razlogom. Pred osemintridesetimi leti je Jessnova čudežno preživela splav s solno kislino. Predstavnikom ameriškega kongresa, ki preiskujejo primer klinike za splave o prodaji organov splavljenih otrok, tudi tistih, ki se morda rodijo živi, je predstavila osupljivo življenjsko zgodbo, na govorniškem odru pa se ji je s svojim pričevanjem pridružila še ena preživela po splavu, Melissa Ohden.
Gianna je takole nagovorila predstavnike pravosodnega odbora:
Lepo pozdravljeni,
ime mi je Gianna Jessen in zahvaljujem se vam, da smem danes pričevati pred vami. Moja biološka mati je bila noseča sedem mesecev in pol, ko so ji na kliniki »Načrtovano starševstvo« svetovali, naj v tako visoki nosečnosti opravi splav s solno kislino.
Ta metoda otroka znotraj in zunaj razžre, ga oslepi in zaduši, otrok pa se, običajno v naslednjih 24 urah, rodi mrtev. Namesto da bi po tem, ko so me v maternici »razžrli«, umrla, sem bila 6. aprila 1977 živa porojena na kliniki za splave v Los Angelesu. V moji zdravniški kartoteki je zapisano: »Rojena živa med splavom s solno kislino ob 6. uri zjutraj.«
K sreči zdravnik, ki je opravljal splave, še ni pričel z delom. Ko bi bil že v službi, bi končal moje življenje, tako da bi me zadavil, zadušil ali pa preprosto pustil, da bi umrla. Namesto tega pa je medicinska sestra poklicala reševalce in odpeljali so me v bolnišnico. Zdravniki niso pričakovali, da bom preživela.
Pa sem. Kasneje so ugotovili, da imam cerebralno paralizo, kar je posledica pomanjkanja kisika v možganih, ko sem preživela splav. Rečeno je bilo, da svoje glave nikoli ne bom mogla držati pokonci in da nikoli ne bom hodila. Pa vse to počnem. In cerebralna paraliza je zame čudovit dar.
Kot novorojenko so me dali v rejo, kasneje sem bila posvojena. Svoji biološki materi odpuščam. Prvo leto po rojstvu so me uporabili kot »strokovno pričo« v primeru, ko so zdravnika, ki je opravljal splave, zasačili, kako je zadavil otroka, ki se je rodil živ.
Margaret Sanger, ustanoviteljica klinik za splave »Načrtovano starševstvo«, je v knjigi »Woman and the New Race« (Ženska in nova rasa) zapisala: »Najbolj usmiljeno dejanje, ki ga velika družina lahko stori za svojega najmlajšega člana, je to, da ga ubije.«
Klinika »Načrtovano starševstvo« se ne sramuje svojega početja, ne zdaj ne v preteklosti. Toda kot narod se bomo morali pred Bogom zagovarjati za brezbrižnost, za apatijo in za umor več kot 50 milijonov otrok v maternici. Vsakokrat, ko nam zmanjka poguma kot posameznikom, ko se ne soočimo s tem zlom, se sprašujem, koliko življenj je bilo na tihem izgubljenih, medtem ko vestno skrbimo, da nas povsod hvalijo in da nikogar ne užalimo? Koliko otrok je umrlo in je bilo iznakaženih, in njihovih organov prodanih, za naš ego, za naše lagodje, za našo promiskuiteto? Koliko novih Lamborghinijev smo kupili s krvjo nedolžnih otrok? Krvjo, ki iz zemlje kliče h Gospodu, kot Abelova kri. Gospod nikogar ne pozabi.
Pristojne pri »Načrtovanem starševstvu« želim vprašati naslednje:
Če gre pri splavu za pravice žensk, kakšne so torej moje? Ves čas uporabljate argument »Če je otrok prizadet, moramo nosečnost prekiniti«, kot da vi sami lahko določate kakovost življenja posameznega človeka. Ali je moje življenje kaj manj vredno, ker imam cerebralno paralizo?
Z vašo nadutostjo in pohlepom vam ni uspelo videti ene same stvari: modrosti se pogosto učimo od najšibkejših med nami – in tega danes v našem narodu boleče primanjkuje. Naša nespamet in naš občutek sramu pa nas slepita, da bi resnično ugledali lepoto raznolikosti.
»Načrtovano starševstvo« uporablja prevaro, zlorabo jezika in gesel, kot je denimo »pravica žensk do izbire«, za dosego svojih finančnih ciljev. Naj vam z naslednjim navedkom, njegov avtor je Adolf Hitler, pokažem, kako izvrstno uporabljajo svoje tehnike: »Dovzetnost množic je izjemno omejena, njihova inteligenca je šibka, toda njihova sposobnost pozabe je neizmerna. Posledično je potrebno vso propagando omejiti na le nekaj točk in vztrajati pri teh geslih, dokler še zadnji član družbe ne dojame, kar želimo, da bi z našim sloganom doumel.«
Pogosto slišimo, da bi v primeru prekinitve javnega financiranja klinik »Načrtovanega starševstva« med ženskami prišlo do krize v zdravstvu, na področju, za katerega klinika skrbi. To je povsem zgrešeno. Središča za nosečnice so prisotna po vsej državi in predstavljajo izvrstno izbiro za ženske, ki se znajdejo v krizi. Vse njihove storitve so brezplačne in zaupne in na voljo so preko telefonskih sporočil z geslom “HELPLINE” na številki 313131. Ženske imajo dostop do ključnih preiskav tudi drugje, ne le na klinikah »Načrtovanega starševstva«. Nismo narod brez izbire.
»Načrtovano starševstvo« vsako leto prejme 500 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja, predvsem za uničevanje in ubijanje otrok. Ne recite, da to niso otroci. Njihov srčni utrip dokazuje, da so. Prav tako štiridimenzionalni ultrazvok. Tudi jaz to dokazujem, pa tudi dejstvo, da za dobiček prodajajo človeške organe. Ne recite, da gre pri tem zgolj za žensko vprašanje. Oba, moški in ženska sta potrebna, da spočneta otroka. In na tej točki želim nagovoriti moške, ki me poslušajo: ustvarjeni ste za velike stvari, ne za nedejavnost. Rojeni ste bili, da branite ženske in otroke. Ne da nas zlorabite in zapustite, ne da brezdelno sedite in opazujete, kako nam škodujejo. Prosim vas, bodite pogumni.
Na koncu naj še povem, da sem živa le zaradi silne moči Jezusa Kristusa, v katerem živim, se gibljem in sem. Brez Njega nimam ničesar, z Njim sem deležna vsega.
Mojca Sojar, Starši pa še kar hodimo v šolo (Vir: Radio Ognjišče)
Veliko besed je navadno izrečenih ob začetku nečesa novega, besed strahu, nezaupanja, pričakovanj, pa tudi veselja. Tako je tudi z začetkom šolskega in veroučnega leta. Starši, ki imamo otroke že dalj časa v šoli, si želimo, da se ne bi ponovile napake prejšnjih let, da bi kakšen profesor ali učitelj odšel iz šole, da bi ravnatelj ali ravnateljica končno spoznala, da imamo mi, v svoji veliki skrbi za otroke, navadno le prav. Prvi roditeljski sestanki, sveti staršev, novi učitelji, profesorji, razredniki – vsem bi želeli starši povedati kakšen učni program si želimo.
Pa kdo pravzaprav obiskuje šolo, mi ali naši otroci? Na roditeljskih sestankih vzdihujemo nad zahtevnostjo programov, ki pa jih bodo naši otroci z lahkoto zmogli, ker so prilagojeni njim, ne pa razmišljanju staršev, ob našem prenapolnjenem urniku. Zakaj pa moramo imeti starši zapisane vse termine testov in spraševanj? Vpogled v plačljivo elektronsko redovalnico, ki jo, mimogrede, ponuja podjetje, ki ima na obrazcih za prijavo napisano prvi starš in drugi starš! Je cilj naše vzgoje otroka kar naprej preverjati in mu tako res čisto onemogočiti samostojnost? Mar je njegov neuspeh ob matematičnem testu tudi naš neuspeh? Ne ni, ker je otrok samostojna osebica, ki seveda potrebuje pomoč in nasvet, potrebuje pa tudi prostor. Prostor, da lahko kdaj sam kaj naredi, prav ali narobe, da začne sam prevzemati odločitve, ki jih zmore, in otroci zmorejo presenetljivo veliko. V dobro njegovega odraščanja mu pustimo, da bo sam okusil težo svoje napake in se, če se da, tudi sam odločil, kako jo bo popravil. Da bo spoznal, da mora krivdo za napako najprej iskati pri sebi, se vprašati ali se je res dovolj potrudil za uspeh, ne pa brez tega kriviti vse okrog sebe. Ne dajajmo mu vzorcev našega, »odraslega« obnašanja, da ne bomo starši in učitelji še naprej krivci za nenarejene naloge, doma pozabljene stvari, slabe ocene, slabe rezultate pri preverjanjih …
In ko steče pogovor o tem, kako je otrok preživel dan v šoli, ga ustavimo, če bo želel najprej povedati tisto, kar je bilo po njegovem narobe in slabo, dajmo mu priložnost, da se pohvali, čeprav samo z drobno stvarjo, da pove nekaj dobrega in lepega o šolskem dopoldnevu, da pohvali učitelje in sošolce. S tem ga ne bomo učili zakriti in pozabljati napak in težav, naša želja naj bo prihodnjim generacijam dati tisto, česar sami očitni še ne znamo – nesebično in dobrohotno pohvaliti.
Ker pa sem katehistinja, imam veliko želja, pričakovanj in predvsem veselja tudi ob začetku veroučnega leta. Pri verouku žal pri starših ni opaziti take vneme, kot v šoli, tudi ni e –redovalnice in po mojem mnenju tudi ne bi smelo biti testov in posebnih preverjanj znanja – kako pa naj preverim, koliko vere sem uspela položiti v otroka skozi veroučno leto? Želim si le lahko in molim za to, da bi bile beseda in dejanja nas katehetov delo Svetega duha, da bi se zavedli, da vere ni mogoče učiti, ampak z veliko ljubezni otroke spremljati v njihovi rasti v veri. Da bi znali iz veroučnih programov izluščiti tisto bistveno, kar naj otroka spremlja in spodbuja v veri; da ni pomembno, da so narejene vse naloge, ampak, da so naloge pripravljene tako, da jih otrok rad naredi. Malo časa je nam katehetom odmerjenega za tako pomembno stvar, kot je vera, ki nas spremlja vse življenje, celo do večnosti. Malo časa za pripovedovanje vseh lepih svetopisemskih zgod, petje pesmi, molitev, obisk cerkve in klepet o tem, kako lahko vero živimo vsak dan. Če nam pri tem ne pomagajo starši, naredimo le malo.
Zato je moja želja za letošnji začetek takšnega in drugačnega učenja in poučevanja – prosimo Gospodarja besed za modrost in moč, za ponižno službo ljudem in za ljudi.
Naj vsaj nas – katoliške pedagoge in spremljevalce vere – vodijo besede apostola Pavla: „Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo. Kaj je torej moje plačilo? To, da zastonj oznanjam evangelij in da pri tem ne izkoriščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija.“ (1 Kor 9, 16-18)