Jim Russell, Papež Frančišek: Čas je pomembnejši kot prostor? Kaj to pomeni? (Vir: Aleteia)
Naš sveti oče je spodbujevalec procesa in ne obvladovalec prostora
Če želimo odkriti skrivnost logike svetega očeta, moramo svoje misli osredotočiti okrog fraze »čas je pomembnejši kot prostor.«
Ta skrivnostni izraz se pojavi v njegovi prvi in drugi okrožnici Lumen Fidei in Laudato si. Prisoten je tudi v njegovih apostolskih spodbudah, Evangelium Gaudium in najnovejši Amoris Laetitia. To temeljno načelo je več kot zgolj čudna preobrnitev fraze, in je neločljivo od same strukture papeževe globoke vizije o tem, kako je treba živeti. Je tudi ključ do razumevanja njegovih namenov pri pisanju povzetka sinod v spodbudi Amoris laetitia.
V Lumen Fidei (čl. 57) nam Frančišek pravi: »Ne pustimo si ukrasti upanja. Ne dopustimo, da se upanje izgubi z neposrednimi rešitvami in ponudbami, ki nas zadržujejo med potjo in ‘drobijo’ čas, ko ga spreminjajo v prostor. Čas je vedno nad prostorom. Prostor ovira postopke. Čas pa jih vodi v prihodnost in sili, da gremo naprej polni upanja.«
Za papeža Frančiška je čas večji od prostora, ker je pot k pristnemu človeškemu napredku »proces«, ki je sam funkcija časa. Ker je čas gibljiv in v gibanju, predstavlja ključ izogibanju temu, da »obtičimo« v prostoru, če se tako izrazim. Če bomo skušali napolniti prostor s kratkoročnimi rešitvami in togimi in statičnimi odgovori na probleme brez misli, kako se bomo res premaknili s te točke, bomo prekinili stik s časom in se prikrajšali bolj upanja polne prihodnosti.
V Evangelium gaudium, nam papež Frančišek podaja bolj podrobno razmišljanje o tem, kaj misli s tem, da je »čas pomembnejši kot prostor«.
Čas je pomembnejši kakor prostor
»222. Obstaja stalna napetost med polnostjo in omejitvijo. Polnost prebuja voljo, da bi jo povsem posedovali, medtem ko se nam omejitev zdi kot pred nas postavljena stena. »Čas« v širšem pomenu je v odnosu do polnosti, in sicer kot izraz obzorja, ki se odpira pred nami, medtem ko je vsak posamezen sedanji trenutek izraz omejitve, v zaprtem prostoru. Ljudje živijo v napetosti med vsakim posameznim trenutkom in večjim, svetlejšim obzorjem utopične prihodnosti, ki nas priteguje kot poslednji temelj. Iz tega izhaja prvo načeloza napredek pri graditvi ljudstva: čas je pomembnejši kakor prostor.
223. To načelo nam dovoljuje delovati dolgoročno, ne da bi hoteli za vsako ceno dosegati takojšnje rezultate. Pomaga nam potrpežljivo prenašati težavne in neugodne položaje ali sprejemati neogibne spremembe pri naših načrtih. Vabi nas, da sprejmemo napetost med polnostjo in omejitvijo, s tem da času dodeljujemo prednost. Eden od grehov, ki jih občasno opažamo v družbenopolitični dejavnosti, je v tem, da dajemo prednost prostoru pred časom in procesi. Če dajemo prednost prostoru, se slepimo, češ da smo vse rešili v sedanjosti in da hočemo obvladati vse prostore moči in samopotrditve. S tem zamrznemo postopke in si domišljamo, da jih ustavimo. Dajati prednost času pomeni ukvarjati se s tem, da zaženemo postopke namesto da bi posedovali prostore. Čas določa prostore, jih osvetli in spremeni v člene verige, ki se stalno razteza, brez nazadovanja. Gre za to, da pospešujemo dejanja, ki proizvajajo novo živahnost v družbi in pritegnejo tako ljudi kot skupine, ki jih ženejo naprej, da bi pri pomembnih zgodovinskih dogodkih obrodili sad. To naj se dogaja brez tesnobe, a z jasnimi prepričanji in odločnostjo.«
V zgornjih odstavkih je jasno, da papež Frančišek želi, da se izognemo poskusom, da bi obvadovali zgolj prostore – hlastali po moči in nadzoru sedanjega trenutka – ampak, da bi namesto tega gradili na ljudeh, kar je vedno bolj zapleten in daljnoročnejši projekt.
Ta ideja je izrecno predstavljena v Laudato si, njegovi okrožnici o »skrbi za skupni dom«. Tu piše: »Kratkovidno utrjevanje oblasti ovira politiko pri umeščanju daljnosežnega okoljskega načrta na dnevni red. Tako pozabljamo, da je ‘čas pomembnejši kakor prostor’, da smo torej le tedaj vedno bolj rodovitni, ko si prizadevamo za spodbujanje procesov, ne pa za obvladovanje vzvodov moči.« (178)
Sveti oče je izrazil to nasprotje med »prostorom« in »časom« v drugih govorih in nagovorih – ne gre zgolj za priložnostni kliše ali frazo.
Sedaj, ko smo si bežno pogledali to vizijo, si lahko pogledamo kaj »čas je večji kot prostor« pomeni v Amoris laetitia. Čeprav se izraz najbolj očitno pojavi v 3. členu, najprej poglejmo, kaj o tem prav v členu 261, kajti zadnji odlomek nam bo pomagal bolje razumeti pomen tega, ki se pojavi prej.
»261. Obsedenost ni vzgoja. Ne moremo nadzorovati vsake situacije, ki jo otrok lahko izkusi. Tu se potrjuje, da je ‘čas pomembnejši od prostora’«. Z drugimi besedami: pomembnejše je začeti proces kot obvladovati prostor.
Ta zadnji stavek je bistvenega pomena za pravilno razumevanje pomena fraze v uvodu:
»Ker je ‘čas pomembnejši kot prostor’ bi rad, da je jasno, da ni potrebno, da se vse razprave o doktrinalnih, moralnih ali pastoralnih temah, urejajo s pomočjo posredovanja cerkvenega učiteljstva. Edinost nauka in prakse je v Cerkvi gotovo potrebna toda to ne onemogoča različnih načinov razlag nekaterih vidikov tega nauka ali izpeljevanja določenih posledic iz slednjega. To se bo vedno dogajalo, saj nas Sveti Duh vodi v vso resnico (prim Jn 16,13), dokler nas ne uvede v vso Kristusovo skrivnost in nam omogoči videti vse, kar dela.«
Tu je osnovna vrstica – naš Oče je tisti, ki spodbuja proces in ne tisti, ki obvladuje prostor. In vse pisanje tega sveta ga ne bo premaknilo bliže k temu, da bi obvladoval prostor s tem, da bi preprosto – in statistično – objavljal dodatke »prostor napolnjujoče« dekrete oz. potrditve obstoječega nauka ali prakse (tako kot je npr odrekanje prejemanja svetega obhajila za ločene in ponovne poročene, brez ničnosti zakona). Tega ne dela niti ne poskuša delati. Amoris Laetitia je dokument, ki »spodbuja proces« – je povzetek dve leti trajajočega sinodalnega procesa. Ni poskus polnjenja prostora.
In sprejeti ga moramo kot takega. Medtem glede tega namigi in ključi za razumevanje prihajajo od papeža Frančiška samega. V svojem intervjuju za La Croix, 17. maja, pravi: »V posinodalni apostolski spodbudi (Amoris laetitia) sem skušal kar najbolj spoštovati sinodo. Tam ne boste našli kanoničnih predpisov kaj nekdo lahko naredi ali česa ne sme… Gre za vedro, mirno razmišljanje o lepoti ljubezni, kako vzgajati otroke, se pripraviti na zakon … Poudarja obveznosti, ki jih lahko v obliki smernic razvija Papeški svet za laike.«
Tu je papež, ki dela »počasi, a zanesljivo, ne da bi bil obseden s takojšnjimi rezultati.« Zdi se mi, da želi, da bi mi ravnali enako. Poskusimo. Upočasnimo in hodimo raje z njim kot pred njim (ali Bog obvaruj, po njem). Dajmo »prednost času«. Naj bo čas pomembnejši kot prostor.