K. H., Begunska zgodba epskih razsežnosti (Vir: druzina.si)

Vsak dan poslušamo zgodbe o beguncih iz afriških in drugih dežel, kjer divja vojna in revščina, zgodbe ljudi, ki bežijo iz vseh vrst sužnosti v svobodo. Papež Frančišek je lani poleti ganil ves svet, ko je obiskal otok Lampedusa, prvo postajo na stotine tisočev pribežnikov iz revnih afriških dežel. »Kdo od nas je kdaj jokal zaradi vsega tega? Kdo je jokal zaradi smrti teh bratov in sester? Kdo je jokal zaradi mladih mamic, ki so bile na ladjah s svojimi otroki? Zaradi teh ljudi, ki so želeli nekaj, da bi lahko preživeli svoje družine?« se je vprašal papež Frančišek pred kamerami in snemalniki največjih svetovnih medijskih hiš.

A če ob fotografijah in posnetkih »sodobnih beguncev« vendarle ne moremo ostati ravnodušni, prepogosto zamahnemo z roko, ko nanese tema na slovenske begunce v naši polpretekli zgodovini. Še več: kako malo Slovencev ve za zgodbo od 20 do 25 tisoč slovenskih beguncev, ki so po drugi svetovni vojni morali zapustiti svoje domove in oditi čez Ljubelj na Koroško! Povojno dogajanje v koroških taboriščih je bilo dobrih petdeset let popoln tabu, še danes je v šoli, medijih in drugod tema obravnavana »z ideološko povsem izkrivljenimi predznaki«.

Fenomen begunstva, ki je po vojni zadel slovenski narod, je ohranjen ne le v spominu preživelih, ki so se povečini razkropili po Severni in Južni Ameriki, ampak tudi na prek 20 tisoč fotografskih posnetkih avtorja Marjana Hočevarja in drugih fotografov. Rafaelova družba, ki je fotografske posnetke dobila v hrambo, je oblikovala več različic fotografskih razstav, ki so že bile na ogled na več kot sto krajih v Sloveniji. Ena od različic razstav je v oktobru na ogled v galeriji Družina, postavljena je ob izidu knjige Cvetoči klas pelina, ki sta jo skupaj izdala Rafaelova družba in založba Družina.

Vsaj zaradi dvojega bi razstavo moral videti vsak Slovenec. Prvo je odkritje, kaj je Slovenec sposoben ustvariti, ko mu je najhuje, ko je pregnan, ko mu je vzeto vse. »Pred nas stopi izbruh izjemne življenjske moči, reda in organiziranosti, poguma, marljivosti in ustvarjalnosti. Vse to kljub skrajni stiski ob izgubi doma in premnogih najbližjih, kljub zasužnjeni domovini, kljub lakoti in bednim bivalnim razmeram,« kot je zapisano v spremni besedi.

Drugi razlog pa je namig fotografom: kako lepe in kakovostne posnetke so delali fotografi, ko še ni bilo vsemogočih »photoshopov«, retuširanja in drugih tehnik izboljšav posnetkov. Razstava, ki je na ogled v galeriji Družina je lahko preprosta učna ura vsakemu fotografu, kakšna reportažna fotografija ostane za vedno.

Ganljivo je, ko v teh dneh prihajajo na razstavo obiskovalci od vsepovsod in na fotografijah najdejo svoje sorodnike, vaščane, znance, katere so morda celo poznali ali pa so o njih poslušali. Velika večina fotografij je podpisanih, pri tem imata veliko zaslug Anica in Lojze Starman iz Špitala, ki sta vse fotografije natančno pregledala, iskala po Ameriki, Kanadi in Argentini še živeče ljudi, ki so pomagali prepoznavati osebe in dogajanje na fotografijah.

Kajetan Gantar je na enem od odprtij razstav dejal: »V taborišču ni nastala samo gimnazija, ampak tudi osnovna šola, poklicne šole, otroški vrtec. Zgrajena in okrašena je bila kapela, urejena je bila splošna knjižnica, zdravstvena ambulanta, nastajale so šiviljske, krojaške, čipkarske, čevljarske, mizarske delavnice. Prirejala so se miklavževanja, koncerti, gledališke igre, telovadni nastopi. Osnovala se je tiskarna, kjer se je tiskal dnevni časopis, šolski učbeniki, pesniške zbirke in druga literatura.«

Utrip slovenske taboriščne zgodbe, ki nosi po besedah Johna Corsellisa epske in herojske razsežnosti, se vsaj malo začuti ob ogledu razstave v galeriji Družina. Odprta je vsak delavnik od 9. do 17. ure. Na razstavi lahko prelistate in tudi kupite monografijo Cvetoči klas pelina, ki sodi na knjižno polico vsakega zavednega Slovenca.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/begunska-zgodba-epskih-razseznost