Povzetek apostolske spodbude papeža Frančiška: Amoris Laetitia (Radost ljubezni)
Ni naključje, da je bila posinodalna apostolska spodbuda »o ljubezni v družini« Amoris Laetitia (AL) – Radost ljubezni, podpisana 19.marca, na praznik sv. Jožefa. Povzema sadove dveh sinod o družini, ki ju je sklical papež Frančišek v letih 2014 in 2015. Pogosto navaja njuni Zaključni poročili; dokumente in učenje svojih predhodnikov in njegove številne kateheze o družini. Poleg tega, kot v prejšnjih dokumentih cerkvenega učiteljstva, papež uporablja tudi prispevke različnih škofovskih konferenc po svetu (Kenije, Avstralije, Argentine…) in navaja pomembne osebnosti kot so Martin Luther King in Erich Fromm. Papež navaja celo film Babetina gostija, da prikaže pojem zastonjskosti.
Uvod (1-7)
Apostolska spodbuda je osupljiva zaradi svoje širine in razlage. Sedem uvodnih členov razumljivo izpostavi kompleksnost teme in nujno potrebo po natančnem preučevanju. Različna posredovanja sinodalnih očetov so oblikovala raznolik dragulj (AL 4) dragocen polieder, čigar vrednost mora biti ohranjena. Toda papež svari, da »ni treba, da se vse razprave o doktrinalnih, moralnih ali pastoralnih temah, ureja po posredovanju cerkvenega učiteljstva.« Zares, za nekatera vprašanja lahko »vsaka dežela ali pokrajina … išče rešitve, ki so bolj prikladne za njeno kulturo ter občutljive za njeno tradicijo in lokalne potrebe. Kajti ‘kulture so dejansko precej različne in vsako splošno načelo … je treba inkulturirati, če naj bi ga spoštovali in uporabljali’« (AL 3). To načelo inkulturacije se nanaša na to, kako se probleme formulira in naslavlja. Z izjemo dogmatičnih tem, ki jih je cerkveno učiteljstvo dobro definiralo, nobenega od teh pristopov ni mogoče »globalizirati«. V svojem nagovoru ob koncu sinode 2015, je papež zelo jasno dejal: »Kar se zdi normalno škofu na enem kontinentu, je čudno in skoraj pohujšljivo – skoraj! – za škofa na drugem kontinentu; kar je pojmovano kot kršenje pravila v eni družbi je očitno in neprekršljivo pravilo v drugi; kar je za nekatere svoboda vesti, je za druge preprosto zmeda.«
Papež jasno pravi, da se moramo predvsem izogniti sterilnemu soočanju zahtev po spremembi in splošni uporabi abstraktnih pravil. Zapiše: »Razprave po medijih, v določenih publikacijah in celo med cerkvenimi služabniki, se raztezajo od neskromne želje po popolni spremembi brez zadostnega razmisleka ali utemeljitve do pristopa, ki bi vse rešil z uporabo splošnih pravil ali izvajal pretirane sklepe iz določenih teoloških razmislekov« (AL 2).
Prvo poglavje: »V luči Besede (8-30)
Sledeč temu uvodu, papež v prvem poglavju začenja svoje razmišljanje s Svetim pismom, ki vključuje meditacijo o Ps 128 (ta se pojavlja tako v judovski poročni liturgiji kot pri krščanskih porokah). Sveto pismo »je polno družin, rojstev, ljubezenskih zgodb in družinskih kriz« (AL 8). To nas spodbuja k razmišljanju o tem, kako družina ni abstraktna ideja, ampak bolj praktično »področje« (AL 16), ki je podprta z nežnostjo (AL 28) in ki je bila obenem od začetka soočena z grehom, ko se je odnos ljubezni spremenil v gospodovanje (prim. AL 19). Zato »Božja beseda« ni vrsta abstraktnih idej, ampak bolj vir tolažbe in spremljanja vsake družine, ki izkuša težave ali trpljenje. Kajti kaže jim cilj njihovega potovanja…« (AL 22).
Drugo poglavje: »Izkušnje in izzivi družin« (31-57)
Izhajajoč iz Svetega pisma, papež v drugem poglavju razmišlja o konkretni situaciji družin. Medtem, ko ostaja »trdno ukoreninjen v resničnosti izkušenj družine« (AL 6), se močno naslanja tudi na Zaključni poročili obeh sinod. Družine se soočajo s številnimi izzivi, od migracij do ideološkega zanikanja razlik med spoloma (»gender ideologije«) (AL 56); od kulture začasnosti do proti rojstvom naravnane miselnosti in vpliva biotehnologije na področju oploditve; od pomanjkanja stanovanj in dela do pornografije in zlorabe mladoletnih; od nepozornosti do invalidnih oseb do pomanjkanja spoštovanja do starejših; od pravnega rušenja družine do nasilja nad ženskami. Papež vztraja pri konkretnosti, ki je ključni koncept spodbude. In konkretnost, realizem in vsakdanje življenje so tisti, ki delajo bistveno razliko med sprejemljivimi »teorijami« razlage stvarnosti in samovoljnimi »ideologijami«.
Z navajanjem Familiaris consortio, Frančišek izjavlja, da »delamo dobro, če se osredotočamo na konkretno resničnost, kajti ‘klic in zahteve Duha odmevajo v dogodkih zgodovine’, in po teh ‘more biti Cerkev vodena k jasnejšemu razumevanju neizčrpne skrivnosti zakona in družine’« (AL 31). Nasprotno, če ne uspemo slišati resničnosti, ne moremo razumeti potreb sedanjega časa ali delovanja Duha. Papež opaža, da nebrzdani individualizem človeku otežuje velikodušno darovanje drugemu (prim. AL 33). Tu je zanimiva slika te situacije: »Strah pred osamljenostjo in želja po stabilnosti in zvestobi gresta z roko v roki z rastočim strahom pred ujetostjo v odnosu, ki bi lahko oviral dosego svojih osebnih ciljev« (AL 34).
Ponižnost realizma nam pomaga izogniti se predstavljanju »daleč preveč abstraktnega in skoraj umetnega teološkega ideala zakona, ki je preveč oddaljen od konkretnih situacij in praktičnih možnosti resničnih družin« (AL 36). Ta pretirana idealizacija, posebno, kadar nam ni uspelo vliti zaupanja v Božjo milost, ni pripomogla k temu, da bi zakon naredila bolj zaželen in privlačen, ampak ravno nasprotno. … Težko nam je zakon namesto kot doživljenjsko breme predstavljati kot dinamično pot k osebnemu razvoju in izpolnitvi.« Dolgo smo mislili, da družinam nudimo zadostno podporo »preprosto s poudarjanjem doktrinalnih, bioetičnih in moralnih tem, brez spodbujanja k odprtosti za milost« (AL 37). Spodbujajoč k določeni »samokritiki« pristopov, ki so neprimerni za izkušnjo zakona in družine, papež poudarja potrebo, da se oblikuje prostor za oblikovanje vesti vernikov v zapletenih situacijah: »Poklicani smo, da oblikujemo vest, ne da zamenjamo njih«. Jezus predlaga zahteven ideal, toda »nikoli ne kloni v izražanju sočutja in bližine krhkosti posameznikov kot je Samarijanka ali žena zasačena v prešuštvovanju.« (AL 38).
Tretje poglavje: Gledati Jezusa: Poklicanost družine« (58-88)
Tretje poglavje je posvečeno nekaterim bistvenim elementom učenja Cerkve o zakonu in družini. To poglavje je pomembno, ker njegovih 30 členov natančno opisuje poklicanost družine v skladu z evangelijem in kot je v teku časa potrjeno, s strani Cerkve. Predvsem poudarja teme nerazvezljivosti, zakramentalne narave zakona, prenos življenja in vzgojo otrok. Pogosto so navajani: Gaudium et Spes II. vatikanskega koncila, Humanae Vitae Pavla VI. in Familiaris Consortio Janeza Pavla II.
Poglavje zagotavlja širok pogled tudi na »neurejene situacije«. Četrto poglavje: »Ljubezen v zakonu« (89-164) Četrto poglavje obravnava ljubezen v zakonu, ki jo osvetljuje s hvalnico ljubezni svetega Pavla v 1 Kor 13,4-7. Ta uvodni člen je resnično skrbna, osredotočena, navdihnjena in poetična razlaga Pavlovega besedila. Je zbirka kratkih odlomkov, ki skrbno in nežno opisujejo človeško ljubezen v absolutno konkretnih pojmih. Kvaliteta psihološkega vpogleda, ki označuje to razlago, je presenetljiva. S psihološko sposobnostjo opazovanja papež v tem delu spodbude vstopa v čustveni svet zakoncev – pozitivni in negativni – in erotično razsežnost ljubezni. To je izjemno bogat in dragocen prispevek krščanskemu zakonskemu življenju, ki nima predhodnika v prejšnjih papeških dokumentih. Ta del se na kratko oddalji od širšega, zaznavnega obravnavanja vsakodnevne izkušnje poročne ljubezni. Papež odklanja, da bi slednjo presojali zgolj glede na idealne standarde: »Ni potrebe, da bi dvema osebama z omejitvami nalagali ogromno breme, da morata popolnoma posnemati enost med Kristusom in Cerkvijo, kajti zakon kot znamenje je ‘dinamičen proces…, ki postopoma napreduje v vedno večjem privzemanju Božjih darov’« (AL 122). »Zakonska ljubezen je najvišja oblika prijateljstva«. Veselje v zakonu je zato mogoče občutiti tudi v težkih trenutkih, saj vključuje sprejemanje, da je zakon »mešanica užitka in bojev, trenj in počitka, bolečine in olajšanja, zadovoljitve in hrepenenj, nadlog in radosti, toda vedno na poti prijateljstva, ki poročene pare navdihuje, da skrbijo drug za drugega, ‘da pomagajo in služijo drug drugemu’« (AL 126). Poglavje se sklene z zelo pomembnim razmislekom o daljši življenjski dobi, kar pomeni, da mora tesen in izključen odnos trajati štirideset, petdeset ali celo šestdeset let; posledično mora biti začetna odločitev pogosto obnavljana (AL 163). Ko se fizični izgled spreminja, se ljubeča privlačnost ne zmanjša, ampak spremeni, kot se spolna želja sčasoma preobrazi v željo po povezanosti in vzajemnosti. Ni garancije, da bomo vse življenje čutili isto. Toda, če se par skupaj približa živetemu in trajnemu življenjskemu projektu, lahko drug drugega ljubita in živita kot eno uživajoča obogatujočo intimnost, dokler ju smrt ne loči« (AL 163). Peto poglavje: »Rodovitna ljubezen« (165-198) Peto poglavje je v celoti osredotočeno na rodovitnost ljubezni. Na globoko duhoven in psihološki način govori o pozdravljanju novega življenja, o pričakovanju nosečnosti, o materinski in očetovski ljubezni. Spregovori tudi o širše pojmovani rodovitnosti, npr. pri posvojitvi, o tem, kako dobrodošel je prispevek družin pri spodbujanju »kulture srečanja« in o razširjeni družini, ki vključuje tete in strice, bratrance, sorodnike sorodnikov, prijatelje. Amoris laetitia se ne osredotoča zgolj na t. i. »jedrne družine«, ker se zelo zaveda družine kot širše mreže številnih odnosov. Duhovnost zakramenta zakona ima globok družbeni značaj (prim. AL 187). In v tej družbeni razsežnosti papež posebno poudarja posebno vlogo odnosov med mladimi in starejšimi kot tudi odnose med brati in sestrami kot pripravo na odnose z drugimi ljudmi. Šesto poglavje: »Nekatere pastoralne perspektive« (199-258) V šestem poglavju papež obravnava različne pastoralne perspektive, ki imajo za cilj oblikovanje trdnih in rodovitnih družin v skladu z Božjim načrtom. Poglavje v veliki meri uporablja Zaključni poročili obeh sinod, kateheze papeža Frančiška in papeža Janeza Pavla II. Ponavlja, da družine niso samo tiste, ki jih je potrebno evangelizirati, ampak tudi tiste, ki morajo evangelizirati. Papež obžaluje, »da posvečeni služabniki pogosto niso usposobljeni za soočanje s kompleksnimi problemi, s katerimi se danes soočajo družine« (AL 202). Po eni strani je potrebno izboljšati psiho-emocionalno oblikovanje bogoslovcev pri čemer morajo biti laiki, družine in posebno ženske bolj vključene v duhovniško formacijo (prim. AL 23), po drugi strani bi bila lahko koristna »izkušnja razširjene vzhodne tradicije poročenega klera« ( AL 202). Papež nato obravnava pripravo zaročencev na zakon; S spremljanjem parov v prvih letih zakonskega življenja, vključno s temo odgovornega starševstva; in tudi določenimi zapletenimi situacijami in krizami, in ob tem poudarja, da ni potrebe, da prizadevanje za premostitev krize ošibi odnos med zakoncema; ampak ga lahko izboljša, utrdi in napravi vino njune povezanosti še za zrelejše (AL 232). Analizirani so nekateri vzroki krize, med katerimi je poznejša čustvena nezrelost (prim. AL 239). Nadalje so omenjene osebe, ki so razvezane, ločene ali jih je partner zapustil. Spodbuda poudarja pomen nedavne reforme glede procedur, ki zadevajo ničnost zakona. Poudarja trpljenje otrok v konfliktnih situacijah in sklene: »Ločitev je zlo in naraščajoče število ločitev je zelo zaskrbljujoče. Zato je naša najpomembnejša naloga z ozirom na družine, okrepiti njihovo ljubezen, pomagati jim ozdraviti rane in delati za to, da bi preprečili širitev te drame našega časa« (AL 246). Nato se dotika situacij zakona med katoličanom in kristjanom druge veroizpovedi (mešani zakon) in med katoličanom ter pripadnikom druge religije (zakon različne vere). Ko gleda družine s člani, ki imajo homoseksualna nagnjenja, poudarja, da jih je potrebno spoštovati in se vzdržati vsake krivične diskriminacije in vsake oblike napadalnosti ali nasilja. Zadnji, pastoralno pomemben del poglavja: »Ko nam smrt daje čutiti svoje želo«, je posvečen temi izgube najdražjih in vdovstvu. Sedmo poglavje: »K boljši vzgoji otrok« (259-290) Sedmo poglavje je posvečeno vzgoji otrok: njihovi etični formaciji, učenju discipline, ki lahko vključuje kazen, potrpežljivemu realizmu, spolni vzgoji, prenosu vere in bolj splošno družinskemu življenju kot vzgojnemu kontekstu. Praktična modrost predstavljena v vsakem izmed členov je presenetljiva, predvsem pozornost, ki jo posveča postopnim malim korakom, »ki jih je mogoče razumeti, sprejeti in ceniti« (AL 271). Posebno zanimiv in pedagoško temeljni je odstavek, v katerem Frančišek jasno izjavlja, da »obsedenost ni vzgoja. Ne moremo kontrolirati vsake situacije, ki jo otrok lahko izkusi… Če so starši obsedeni s tem, da vedno vedo, kje so njihovi otroci in kontrolirajo vsako njihovo gibanje, bodo skušali samo obvladati prostor. Toda to ni način vzgoje, utrjevanja in priprave njihovih otrok na soočanje z izzivi. Kar je najpomembnejše, je sposobnost ljubeče pomagati jim odrasti v svobodi, zrelosti, vsestranski disciplini in resnični avtonomiji« (AL 260). Pomemben člen o spolni vzgoji je naslovljen zelo izrazito: »Da spolni vzgoji«. Potreba je tu in moramo se vprašati, »ali se naše vzgojne ustanove soočajo s tem izzivom… v dobi v kateri je spolnost razvrednotena in osiromašena.« Zdrava vzgoja mora potekati »znotraj širšega okvira vzgoje za ljubezen, za vzajemno samopodaritev.« (AL 280). Besedilo svari, da izraz »varna spolnost« podaja »negativen odnos do naravnega rodovitnostnega namena spolnosti kot da bi bil morebitni otrok sovražnik, pred katerim se je treba zaščititi. Ta način razmišljanja spodbuja narcisizem in agresivnost namesto sprejemanja«( AL 283). Osmo poglavje: »Voditi, razločevati in vključevati šibkost (291-312) Osmo poglavje je povabilo k usmiljenju in pastoralnemu razločevanju v situacijah, ki niso popolnoma skladne s tem, kar predlaga Gospod. Papež uporablja tri zelo pomembne glagole: voditi, razločevati in vključevati, ki so temeljnega pomena pri naslavljanju šibkih, kompleksnih ali neurejenih situacij. Poglavje vsebuje odlomke o potrebni postopnosti v pastoralni skrbi; pomenu razločevanja; normah in olajševalnih okoliščinah v pastoralnem razločevanju; in končno o tem, kar papež imenuje »logika pastoralnega usmiljenja.« Osmo poglavje je zelo občutljivo. Pri branju slednjega se moramo spomniti na to, da je »naloga Cerkve pogosto takšna kot poljske bolnišnice« (AL 291). Tu se sveti oče sooča z izsledki sinode glede spornih tem. Ponovno potrdi, kaj krščanski zakon je in dodaja, da »nekatere oblike združitve radikalno nasprotujejo temu idealu, medtem ko ga druge uresničujejo vsaj delno ali podobno«. Cerkev zato »ne omalovažuje konstruktivnih elementov v tistih situacijah, ki še ne ustrezajo ali ne ustrezajo več njenemu učenju o zakonu« (AL 292). Kar zadeva razločevanje glede »neurejenih« situacij, papež izjavlja: »Moramo se ‘izogniti sodbam, ki ne upoštevajo kompleksnosti različnih situacij’ in nujno biti pozorni na to, kako ljudje trpijo zaradi svojega stanja« (AL 296). In nadaljuje: »Gre za to, da dosežemo vsakega človeka ali ponudimo pomoč vsaki osebi, da najde svoj lasten način sodelovanja v cerkveni skupnosti, in tako izkusi dotik ‘nezasluženega, brezpogojnega in zastonjskega usmiljenja’« (AL 297). In nadalje: »Ločeni, ki so na primer vstopili v novo zvezo, se lahko znajdejo v številnih situacijah, in jih ne bi smeli predalčkati oz. umeščati v preveč stroge klasifikacije, ki ne puščajo nobene možnosti za primerno osebno in pastoralno razločevanje« (AL 298). Papež v skladu s povzemanjem opazovanj številnih sinodalnih očetov, izjavlja, da morajo biti »krščeni, ki so ločeni in civilno poročeni, na najrazličnejše načine v večji polnosti vključeni v krščanske skupnosti in se obenem izogibati vsaki možnosti pohujšanja.« »Njihovo sodelovanje se lahko izraža v različnih cerkvenih službah… Take osebe se ne smejo počutiti kot izobčeni člani Cerkve, ampak kot živi člani, ki so sposobni v Cerkvi živeti in rasti. … Ta vključenost je potrebna tudi v skrbi in krščanski vzgoji za njihove otroke« (AL 299). Bolj splošno, papež podaja izjemno pomembno izjavo za razumevanje usmeritve in pomena spodbude: »Če upoštevamo neizmerno različnost konkretnih situacij … je razumljivo, da ne sinoda ne ta spodbuda ne moreta biti pričakovani kot tisti, ki bi dali novo vrsto splošnih pravil, ki bi bili po svoji naravi kanonični in bi jih bilo mogoče uporabiti v vseh primerih. Kar je potrebno, je preprosto obnovljena spodbuda k odgovornemu osebnemu in pastoralnemu razločevanju posamičnih primerov, s pomočjo katerih lahko vsak vidi, da »stopnja odgovornosti ni v vseh primerih enaka« zato tudi za posledice ali učinke pravila ni nujno, da so vedno enaki.« (AL 300). Papež v globino razvija potrebe in značilnosti poti spremljanja in razločevanja, ki je nujna za globok dialog med verniki in njihovimi pastirji. Zato sveti oče pri določanju odgovornosti za dejanja spominja na razmislek Cerkve o »olajševalnih dejavnikih in okoliščinah« in se, opirajoč se na svetega Tomaža Akvinskega, osredotoča na odnos med pravili in razločevanjem, ko pravi: »Res je, da splošna pravila spodbujajo dobro, ki ga nikoli ne smemo spregledati ali zanemarjati, toda v svoji formulaciji ne morejo tega zagotoviti absolutno za vse situacije. Obenem je treba reči, da iz istega razloga to, kar je del praktičnega razločevanja v posameznih okoliščinah, ne more biti povzdignjeno na raven pravila.« (AL 304). »Zato se duhovnik, kar zadeva ljudi živeče v neurejenih situacijah, ne sme zadovoljiti s preprosto uporabo moralnih zakonov, kot da bi bili ti kamni za metanje v življenja ljudi. To bi govorilo o zaprtosti srca nekoga, ki je navajen skrivati se za učenjem Cerkve in ki ‘sedi na Mojzesovi stolici in težke primere in ranjene družine občasno sodi vzvišeno in površno.’« Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin je mogoče, da v objektivno grešni situaciji – ki morda ne pomeni subjektivne krivde ali popolnoma subjektivne krivde – lahko oseba živi v Božji milosti, ljubi in tudi raste v življenju milosti in dobrote, medtem ko od Cerkve prejema pomoč, ki ji pri tem pomaga. V določenih primerih to lahko vključuje pomoč zakramentov. Zato papež spominja duhovnike na to, naj spovednica ne bo mučilnica, ampak kraj srečanja z Gospodovim usmiljenjem (Veselje evangelija, 44) in da evharistija ni »nagrada za popolne, ampak učinkovito zdravilo in hrana za šibke (n.d., 47) (prim. AL 305). Zadnji del poglavja obravnava »logiko pastoralnega usmiljenja«. Da bi se izognil napačnemu razumevanju, papež Frančišek zelo poudarja: »da se Cerkev na noben način ne sme odpovedati predlaganju polnega ideala zakona, Božjemu načrtu v vsej njegovi veličini. Danes je bolj kot pastoralna skrb za polome pomemben pastoralni napor, da se zakone okrepi in se tako prepreči njihov razpad« (AL 307). Celotni pomen poglavja in duh, ki ga papež Frančišek želi dati pastoralnemu delu Cerkve, je dobro povzet v sklepnih besedah: »Vernike, ki se znajdejo v zapletenih situacijah, spodbujam, da zaupno govorijo s svojimi pastirji ali drugimi laiki, ki so svoje življenje posvetili Gospodu. Morda v njih ne bodo vedno srečali potrditve svojih lastnih idej in želja, zagotovo pa bodo prejeli nekaj luči, da bodo lahko lažje razumeli svojo situacijo in odkrili pot osebne rasti. Tudi pastirje Cerkve spodbujam, da jih poslušajo z občutljivostjo in vedrino, z iskreno željo razumeti njihovo prošnjo in njihov pogled, da bi jim pomagali živeti boljše življenje in prepoznati njihovo lastno mesto v Cerkvi« (AL 312). Glede logike »pastoralnega usmiljenja« papež Frančišek poudarja: »Včasih v svoji pastoralni dejavnosti težko najdemo prostor za Božjo brezpogojno ljubezen. Usmiljenju dajemo toliko pogojev, da ga izpraznimo njegovega konkretnega pomena in resničnega smisla. To je najhujši način razvodenenja evangelija«( AL 311). Deveto poglavje: »Duhovnost zakona in družine« (313-325) Deveto poglavje je posvečeno zakonski in družinski duhovnosti, ki »sestoji iz tisočerih majhnih, a resničnih gest« (AL 315). Papež jasno izjavlja, da »tisti, ki imajo globoke duhovne težnje ne bi smeli čutiti, da jih družina trga od rasti v življenju Duha, ampak videti slednjo kot pot, ki jo Bog uporablja, da jih po njej vodi k višavam mistične združitve« (AL 316). Vse, »trenutki veselja, sprostitve, praznovanja in celo spolnosti so lahko izkušeni kot deleženje v polnosti življenja vstajenja« (AL 317). Nato spregovori o molitvi v luči Velike noči, o duhovnosti izključne in svobodne ljubezni v izzivu in hrepenenju po skupnem staranju, ki izraža Božjo zvestobo (prim. AL 319). In končno o duhovnosti skrbi, tolažbe in spodbude: papež uči, da »je vse družinsko življenje pastirstvo« v usmiljenju. Vsak izmed nas, po svoji ljubezni in skrbi, zaznamuje življenja drugih« (AL 322). »Globoka duhovna izkušnja je razmišljati o svojih ljubljenih z očmi Boga in videti v njih Kristusa« (AL 323). V zadnjem členu papež potrjuje: »Nobena družina ne pade iz nebes popolna: družine morajo nenehno rasti in zoreti v sposobnosti ljubiti… Vsi smo poklicani k prizadevanju po nečem, kar je večje od nas samih in naših družin… Nadaljujmo to potovanje kot družine; nadaljujmo s tem, da hodimo skupaj. (…) Da bi nikoli ne izgubili poguma zaradi svojih omejenosti ali celo nehali iskati to polnost ljubezni in občestva, ki ga Bog polaga pred nas« (AL 325). [1] T. s.: zakoni in družine, ki niso urejeni oz. v skladu z idealom krščanskega zakona in družine. Op. prev. (Prevedeno po povzetku objavljenem na: http://rorate-caeli.blogspot.com/2016/04/summary-of-amoris-laetitia.html)