Amoris laetitia dela korake v smeri, ki jo je začrtal Wojtyla (Vir: Vatican Insider)
Intervju s filozofom Roccom Buttiglionejem, izvedencem o učenju Janeza Pavla II. »Frančiškova perspektiva je povsem tradicionalna. Novost je v uporabi določenih olajševalnih okoliščin tudi za greh storjen s strani ločenega in ponovno poročenega, ki so v veljavi za vse druge grehe, ki jih navaja katekizem Pija X..
»Amoris laetitia vključuje pastoralna tveganja. Nekateri pravijo, da gre za pastoralno odločitev, ki je napačna, toda prosim vas, nehajmo z apokaliptičnimi toni in nehajmo govoriti, da je nauk o nerazveznosti, kadar govorimo o disciplini glede zakramentov, ki sledi poti, ki jo je začrtal papež Janez Pavel II., postavljen pod vprašaj. Profesor Rocco Buttiglione, filozof, učenjak in odličen poznavalec učenja papeža Wojtyle, je bil osupel ob nekaterih kritikah Frančiškove posinodalne spodbude. Vatican Insider je z njim naredil intervju.
Kaj mislite o spodbudi Amoris laetitia kot celoti?
»Zdi se mi, da je zelo težko govoriti besedo vere v kontekstu današnjega sveta. To je bila tudi največja skrb Janeza Pavla II.: resnični človek, živeči človek, človek stvarnosti, ne tisti, o katerem v knjigah govorijo, kakšen želimo, da je.«
Kakšen odnos vidite med tem Frančiškovim dokumentom in učenjem papeža Wojtyle?
»Cerkev je nekoč ljudi, ki so se ločili in ponovno poročili, izobčila. To je storila zaradi utemeljene skrbi: izogniti se pohujšanju in ne postavljati pod vprašaj nerazveznosti zakona. Toda takrat smo živeli v krščanstvu, v katerem se je predpostavljalo, da vsi vedo, kaj zakon je, zakrament, v katerem zakonca postaneta vzajemna poroka Božje ljubezni in če torej eden odide, se zdi, da je odšel tudi Bog. Janez Pavel II. je dejal, da ločenih in ponovno poročenih ne bi bilo treba izobčiti, spominjajoč na dejstvo, da za vsak greh obstajajo objektivni in subjektivni dejavniki. So ljudje, ki lahko naredijo nekaj narobe, kar ostaja zlo, toda v polnosti niso za to odgovorni. Tako se je papež Wojtyla odprl, ločene in ponovno poročene je povabil, naj pridejo v Cerkev, sprejel jih je, krščeval njihove otroke, jih skušal ponovno vključiti v krščansko skupnost. Toda ni jim dovolil prejemanja obhajila – kot pravi čl. 84 Familiaris Consortio – razen, če se vrnejo s prvim zakoncem ali se ločijo od novega zakonca ali v drugem zakonu živijo kot brat in sestra, torej brez spolnih odnosov.«
In kaj sedaj predlaga Amoris laetitia?
»Frančišek gre naprej v to smer. Ne pravi, da lahko ločeni in ponovno poročeni prejemajo obhajilo. Ne! Ločitev je grozna stvar in zunaj zakona ne sme biti spolnega dejanja. To moralno učenje se ni spremenilo. Papež pravi, da sedaj ločeni in ponovno poročeni lahko gredo k spovedi in skupaj z duhovnikom pričnejo pot razločevanja. Kot velja za vsako spoved, za vsak greh, mora duhovnik oceniti ali obstajajo vsi pogoji za to, da gre za smrtni greh. Tistim mojim kolegom, ki so glede Amoris laetitia uporabljali zelo težke besede, želim povedati, da je tudi Pij X. – ki ni bil ravno modernistični papež – v svojem katekizmu poudaril, da je za smrtni greh potrebna težka materija, a tudi popolna privolitev in jasno spoznanje, to pomeni, popolna svoboda, če domnevamo popolno odgovornost za to, kar sem storil.«
Zakaj je to tako pomembno, kar zadeva temo, o kateri govoriva?
»Ker danes, v številnih primerih ni popolnega spoznanja. Veliko je krščenih, ki niso bili evangelizirani. Kdo bi lahko rekel, da je v teh primerih, potrebno sprožiti proces ničnosti zakona. Da, to je res, čeprav moramo vedeti, da v številnih delih sveta ni lahko priti do cerkvenih sodišč in ni vedno lahko najti resnice. Živimo v svetu ranjenih družin, ranjenih ljudi, ljudi, ki se lahko znajdejo v situacijah, iz katerih ne morejo. Upoštevati je potrebno vse to in jim pomagati iz situacije greha na pot, in to tako, da s tem ne delamo nasilja zakoncu, ki jih spremlja v drugem zakonu in ki jim je bil blizu v najtežjih trenutkih njihovega življenja: pomislimo na primer matere z majhnimi otroki, ki jo je zapustil mož in ki se je združila z moškim, ki je prevzel skrb za te otroke. Govorimo o primerih, ki zahtevajo razločevanje, občutljivost, človečnost, sočutje, vodenje…«
In kaj je glavni namen tega, profesor?
»Vprašanje je, na kateri točki tega procesa bo duhovnik podelil obhajilo? Ko bo menil, da so pogoji za to izpolnjeni, ne pa avtomatično in po bližnjicah, pa tudi ne z loputanjem z vrati pred nosom preden osebni zgodbi ne bo resno prisluhnil. To je ideja Cerkve kot vojaške bolnišnice, ki je papežu Frančišku tako ljuba. Če bi bili v bolnišnici, v kateri zdravijo predsednika ZDA, bi pacient odšel popolnoma ozdravljen, potem ko bi naredili vse potrebno. V vojaški bolnišnici pa se le blaži rane.«
V kakšnem odnosu je ta pogled z izročilom Cerkve?
»Ta pogled je popolnoma v skladu z izročilom. Amoris laetitia pravi: upoštevajmo subjektivne pogoje greha tistih, ki so se ločili in sedaj živijo v novi zvezi. Gre za predvsem pastoralno vprašanje. Spomnim se Don Luigia Giussanija, ko je dejal: »Soditi morate dejanja, nikoli osebe, kajti to pripada Bogu.« Samo Bogu in malo spovedniku. O tem dokumentu sem prebral dramatične in nesprejemljive komentarje, še posebno glede opombe (k členu 305, op.p).«
Se je potem z apostolsko spodbudo nekaj spremenilo?
»Seveda se je nekaj spremenilo! A nista se spremenila ne morala ne nauk o nerazveznosti zakona. Spreminja se pastoralna disciplina Cerkve. Do včeraj se je za greh, ki ga je storil ločeni in ponovno poročeni, predpostavljala popolna krivda. Sedaj bo tudi pri tem grehu upoštevan subjektivni vidik kot je v primeru umora, neplačevanja davkov, izkoriščanja delavcev in za vse ostale grehe, ki jih delamo. Duhovnik posluša in tudi oceni olajševalne okoliščine. Ali te okoliščine spremenijo naravo situacije? Ne, ločitev in nova zveza ostajata objektivno slabi. Ali te okoliščine spremenijo odgovornost vpletenih oseb. Morda. To je treba razločiti.«
Ali poudarek na subjektivnem vidiku lahko predstavlja tveganje za preobrat v subjektivizem?
»To ni subjektivizem. To je poštena obravnava človekove subjektivnosti. O njej je učil že Tomaž Akvinski: Nekaj ste naredili narobe, toda ne morete vselej predpostavljati, da ste v celoti odgovorni. Ta moralni nauk se je v svojem temelju pričel na Kalvariji, ko križani Jezus pravi: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Nekateri pravijo, da se bo s pripuščanjem ljudi, ki so v takih situacijah, k obhajilu, v določenih primerih in po poti razločevanja, spremenil nauk Cerkve. Kaj mislite vi?
»To ni stvar nauka. Nauk ostaja takšen kot je, kar zadeva pojmovanje, kaj je slabo in kaj ne. Govorimo o subjektivni odgovornosti in možnih olajševalnih okoliščinah. S tem, ko oznanjamo evangelij, se moramo vprašati, kaj je treba reči najprej in kaj pozneje. Jezus Janezu in Andreju ni najprej rekel: »Izpolnjujta zapovedi«, ampak »Pridita in poglejta!« Ko je šel sv. Pavel na atenski aeropag, je njegovo srce gorelo v jezi nad oltarji različnim božanstvom. Ko je stopil na tista tla, pa je Atencem dejal: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni«… nato se je osredotočil na oltar neznanemu Bogu in oznanil Jezusa. Začel je s tem. Kasneje je lahko dejal, naj druge oltarje odstranijo. Papež Frančišek pravi, da Jezus ljubi vsakega moškega in vsako žensko, v katerikoli situaciji se znajde, in želi, da vsakega moškega in vsako žensko reši srečanje z njim in objem njegovega usmiljenja. Nato sledijo zapovedi, toda ne smemo si dovoliti, da komurkoli zaradi napake, ki jo je v življenju naredil, ta objem odtegujemo.«
Pa vendar, papež Janez Pavel II. se je boril proti situacijski etiki, ki temelji na subjektivnem vidiku?
»Pri nekaterih papeževih (Frančiškovih, op. p.) nasprotnikih vidim željo, da bi ostali na ravni objektivnosti. Res je, da se je papež Wojtyla boril proti situacijski etiki, v kateri ni nobene objektivnosti, ampak le subjektivni namen. Ne gre za to: objektivna narava dejanja ostaja. Toda Janez Pavel II. ni nikoli pomislil, niti indirektno, da bi zanikal subjektivnost. Obstajajo grešne situacije, katerim se je težko izogniti. Živimo v družbi panseksualizma, v kateri je manj zavesti za določeno etično jasnost. Ker nekatere resnice vsi sprejemajo, je potrebna potrpežljivost in naporna pot. Ali obstajajo tveganja? Gotovo! Nekateri bodo morda mislili, da ločitev in nova zveza nista več zlo; nekdo, ki je po ločitvi ostal zvest, bo pomislil, da so bile storjene določene napake; nekdo drug se bo bal tveganja, da bo vest postala šibkejša. Nedvomno ostajajo pastoralna tveganja. Zato je potrebno vodenje in razlaganje. Toda gre za pastoralno odločitev. Nekateri lahko rečejo, da je napačna, toda prosim, nehajmo z apokaliptičnimi toni in nehajmo govoriti, da je pod vprašaj postavljen nauk o nerazveznosti, ko se soočamo z izbiro, ki je povezana z disciplino podeljevanja zakramentov in ki sledi poti, ki jo je zastavil papež Janez Pavel II.