Judy Landrieu Klein, Kako nam advent pomaga, ko življenje postane težko (Vir: Aleteia)
»Tisti, ki vidijo le meje, se čutijo izgubljene v brezčutnem vesolju. Živijo življenjski stil obupanca. Tisti, ki vidijo meje kot možnosti, ki jih je mogoče preseči, živijo življenjski stil upajočega. Resnično svobodo najdemo v ljudeh, ki sledijo temu, kar je filozof Paul Ricoeur imenoval ‘hrepenenje po možnem’.« (Susan Muto, Blagoslovi, ki nam pomagajo biti)
Ko vstopamo v december in nas ta vodi k praznovanju Kristusovega rojstva, smo povabljeni, da postanemo ljudje adventa, da ta sveti čas izkusimo s »hrepenenjem po možnem«. Na kratko, spominja nas, naj živimo v upanju.
V najtemnejšem času leta, prižigamo sveče, da bi se spomnili Luči, ki je prišla na svet. Na najkrajši dan težimo tako k pričakovanju kot prepoznanju Boga z nami. Ko prihaja zima in rože ovenijo in umrejo, v svoje domove prinesemo živo, sveži jelko, ki jo okrasimo z lučmi in svetlečimi barvami, da bi nas spomnila na upanje prav s tem, da je v naši sredi živa in lepa.
Biti ljudje adventa pomeni, da Kristusov prihod naredimo za resnično navzoč med nami, ne kot nek oddaljeni spomin, ampak kot klic v sedanji trenutek Njegove navzočnosti, ki je resničen. Biti ljudje adventa pomeni, da ne ignoriramo bolečine in teme tega sveta, ampak vse te resničnosti sprejmemo z zaupanjem, da je Nekdo prišel, prihaja, in bo spet prišel, da bi nas osvobodil dolge noči greha.
Adventno upanje vstopa prav skozi bridkost greha, da bi nas spomnil na Božje usmiljenje. Naš pogled na zemeljske skrbi razjasnjuje s tem, ko nas vabi, naj v temi vidimo luč. Stanje človeka blagoslavlja s spominom na to, da je popolnoma človeški Bog osvobodil našo krhko človeškost. Advent je svet čas, v katerem hvaležno spoznavamo, da so se naše končne meje že srečale z večno neomejenostjo.
Vsak dan, ko se zbudimo, se na novo soočimo s svojimi omejitvami, bodisi utrujenostjo zaradi noči brez spanja, svežo bolečino zaradi težkih odnosov ali spominom na naše padce in nadloge, s katerimi se bomo danes morali soočiti. Toda to, da ostajamo v zaupanju, da smo krhki, zmotljivi otroci vsemogočnega in nezmotljivega Boga, nas naredi za ljudi adventa: ljudi, ki vidijo »meje kot možnosti, ki jih je mogoče preseči«, ki verujejo, da je Bog ‒ človek že nad vsako človeško končnostjo.
Kajti Betlehem je bil zares kraj končnosti. Revščina, pomanjkanje, mraz in tema so bili porodnišnica za Odrešenikovo rojstvo – svet kraj, v in skozi katerega je vstopil Presežni in napolnil trdo resničnost z Božjo navzočnostjo. Tu je Bog, v skrajni revščini, ponudil svetlobo zvezde, da bi odprl slepe oči, telo otroka zakrknjenim srcem, tišino in samoto noči, da bi ves človeški rod umiril v prebujenju. Tu vode deviškega naročja vodijo v novo stvarstvo – prinašajo ne le življenje, luč, upanje, ampak tudi zdravilo za vsako človeško omejenost, ki jo lahko doseže le po neskončni moči.
Advent »nas usposablja, da upamo v (Božjo) nepredvidljivo velikodušnost do človeka« (Muto). In to ne le pred dvatisoč leti, ampak tudi danes in vsak dan.
Bomo dopustili adventu, da nas pritegne? Se bomo dotaknili in hranili ob božanstvu, ki nas roti, naj se spomnimo Božje neomejene moči, da ozdravi našo človeško nemoč? Se bomo na novo odprli Božji navzočnosti, luči, ki sije skozi našo temo, in resničnosti, da je vsaka človeška šibkost odpiranje za razodetje Božje veličine?
Advent naj bi v nas navdihnil »hrepenenje po možnem«, ki je namesto »teme greha, obupa, nečlovečnosti in preganjanja« »neverjetni več Božje obljube odrešenja« (Muto).
Advent je. Vse je mogoče.
Več na: http://aleteia.org/2016/12/02/how-advent-helps-us-especially-when-life-gets-tough/