Sherry Antonetti, V tem postu poskusite v sebi narediti prostor za Boga (Vir: Aleteia)

Letos je pepelnična sreda 1. marca. Veliko je prispevkov o tem, kako imeti dober post, s številnimi možnostmi, kako uresničevati tri tradicionalna priporočila za post: molitev, žrtev in miloščina.

Odpoved računalniku, pomoč v javni kuhinji, dnevna molitev rožnega venca, molitvena ura, branje knjig, ki so jih napisali svetniki, branje Svetega pisma… številni so načini, ki skušajo poglobiti naš odnos z Bogom, in ob tem, ošibiti našo navezanost na greh.

Prvo mesto ima naš namen. Kaj si želimo od posta? Če je odgovor rast v veri, srečati Boga, ošibiti svojo voljo, da bomo lažje sprejeli Božjo, se moramo na to pripraviti  z razločevanjem, kje sem šibak? Kje Boga odklanjam? Kako Boga odklanjam?

Če odgovorov ne poznate, poglejte Marijo. Ona je v svojem popolnem sledenju Učitelju sijajno nasprotje vsake druge duše. Marija je pokorna. Njeno srce je odprto za Božjo besedo. Marija je nežna. Marija je služabnica. Marija je potrpežljiva. Marija prenese veliko trpljenje in veliko krivico. Marija služi drugim. Marija je pogumna. Marija vztraja tudi ko je težko.

Če namesto njenega vstavim svoje ime, bom takoj vedela ne le, da tega ideala nisem dosegla, ampak, da ga nenehno ne dosegam. Kljub temu nas Marija lahko vodi, da izberemo določeno področje, ki nas še posebno ločuje od njenega Sina. Lahko se tudi vprašamo. »Kakšno bi me moj mož in moji otroci radi videli na koncu tega posta? Kakšna sprememba, ki bi mi uspela, bi bila dar zanje?«

Sedaj smo spoznali, kaj je potrebno in s pepelnično sredo si bomo goreče začeli prizadevati za to, da to tudi uresničimo. Pravzaprav lahko začnemo kar sedaj.

Letos želim narediti nekaj drugače. Namesto, da bi se lotila nečesa novega, si prizadevam za to, da se izpraznim, da si dopustim bolečino izpraznjenja.

To ni lahko. Kot najstnica sem se vsako leto odpovedala čokoladi. A nadomestila sem jo z drugimi sladkarijami. Spremenila sem le odvisnost namesto, da bi si dopustila pomanjkanje in s tem dosegla cilj posta.

Kako se lahko res izpraznimo, se pripravimo, da se bomo napolnili z Bogom?

Sebi moramo dopustiti, da čutimo hrepenenje. Če se odločimo, da se bomo postili od sladkarij, jih ne nadomestimo s kavo ali slanimi prigrizki. Dopustite si izkusiti neugodje potrebe. Če je post za nas pot v puščavo naših duš, si moramo dopustiti, da se naša koža izsuši, da sušo čutimo. V svojih srcih moramo izkopati luknjo, da bomo izkoreninili greh in naredili prostor Bogu, da ga napolni.

Sama bom vsak dan obiskala kapelo z izpostavljenim Najsvetejšim z namenom, da Jezusu dopustim, da me pogleda in mi pomaga odstraniti, kar me ohranja ujeto v mojih nepomembnih stvareh, strahovih in željah po ugodju. Pri svojih zemeljskih poskusih preživljanja časa z njim sem ugotovila, da mi ne uspeva kaj bolje kot apostolom v Getsemaniju. Zaspim, moje misli tavajo, včasih se zalotim, kako delam kljukice na seznamu opravkov. Toda sedeti pred Jezusom je proces, ki nas uči, kako se izprazniti in kako se s to izpraznjenostjo počutiti ugodno, vedoč, da je sedaj ona na potezi, da jo napolni.

Učiti se biti z njim me uči, kako naj sedim s svojimi otroki ob mizi s šolskimi nalogami ali v avtu. Pridejo, ker si želijo pomoč in pozornost, a bolj kot to, si želijo mojo prisotnost. Tudi oni mi dajejo priložnost, da ga občudujem s tem, ko jim dajem prve sadove svojega časa. Gre za »izpraznjenje procesa«, saj pogosto, ko pridejo do meneskušam narediti več stvari hkrati ali čim prej dokončati, da se lahko lotim nečesa drugega. Jezus me skuša učiti: Ne. Naredi to eno stvar. Ostalo je nepomembno. Nehaj polniti prostor, ki sem ga naredil za tvoje srce, s papirji, opravki in raztresenostjo.

Post prihaja. Odloči se, da boš letos naredil prostor, da boš v svoji duši naredil prostor za to, da Bog v njem opravil veliko delo.

Več na: http://aleteia.org/2017/02/21/this-lent-try-becoming-empty/