Andrea Tornielli, Amoris laetitia: L’Osservatore Romano obljavil smernice škofov z Malte (Vir: Vatican Insider)
Vatikanski časopis je objavil smernice malteških škofov Scicluna in Grecha glede papeževe posinodalne spodbude. Smernice odpirajo možnost, da ločeni in ponovno poročeni zakonci prejemajo zakramente.
»Kot so magi po srečanju z Jezusom izbrali drugo pot domov, so ti ljudje – včasih po naporni in težki poti – sposobni srečati Kristusa, ki jim ponuja prihodnost, celo takrat, kadar je zanje nemogoče, da bi hodili po isti poti kot prej.« Te besede so zapisane v začetnih odstavkih dokumenta, ki je izšel 14. januarja, in nosi podpisa škofov Charlesa Scicluna (nadškofa Malte, nekdanjega zastopnika javnega dobrega pri Kongregaciji za nauk vere) in Maria Grecha (škofa Goza). Besedilo predstvalja vrsto konkretnih pastoralnih navodil za duhovnike, kako uporabljati posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia, še posebno glede 8. poglavja o ranjenih družinah, spremljanju in razločevanju situacij od primera do primera. Pomenljivo je, da je besedilo, ki sta ga pripravila škofa, objavil L’Osservatore Romano.
Škofa najprej in predvsem spominjata, da »je naše pastoralno služenje ljudem, ki živijo v zapletenih družinskih situacijah, isto kot je služenje Cerkve, ki je Mati in Učiteljica. Kot duhovniki imamo dolžnost, da razsvetljujemo vest z oznanjevanjem Kristusa in polnega ideala evangelija. Obenem imamo, sledeč stopinjam samega Kristusa, dolžnost, da izvajamo umetnost spremljanja in postanemo vir zaupanja, upanja in vključevanja tistih, ki si želijo videti Kristusa (gl. Jn 12,21), še posebno tistih oseb, ki so najbolj ranljive.«
»Ko srečamo ali spoznamo osebe, ki se znajdejo v t. i. »iregularnih« situacijah«, pravi dokument, »se moramo zavezati, da bomo z njimi vstopili v pogovor in jih spoznali v duhu pristne dobrohotnosti. Če posledično pokažejo resnično zanimanje za sodelovanje v resnem procesu osebnega razločevanja o svoji situaciji, moramo biti pripravljeni, da jih na tej poti spremljamo z resničnim spoštovanjem. Morajo »se čutiti del Cerkve. Niso izobčeni« in ne smemo jih tako obravnavati, saj ostajajo del cerkvenega občestva. »V teku tega procesa, naša vloga ni preprosto zagotoviti jim prejem zakramentov ali ponuditi »lahke recepte« ali nadomestiti njihovo vest. Naša vloga je, da jim potrpežljivo pomagamo, da oblikujejo in razsvetljujejo svojo vest, da bodo sposobni sprejeti pošteno odločitev pred Bogom in delati za največje možno dobro.«
Zatem, ko spodbujata k pastoralni skrbi za pare, ki bivajo skupaj ali so se poročili zgolj civilno, in niso izkusili poloma zakona, Scicluna in Grech v dokumentu obravnavata ljudi, ki so vstopili v novo zvezo, ki so se ločili in ponovno poročili. Ponovno poudarjata potrebo po tem, da se preveri veljavnost zakona in predlagata prošnjo za prepoznanje ničnosti zakona. »Preko tega razločevanja«, pravi dokument, » bo možno ustrezno razločevanje med eno in drugo situacijo.« Besedilo se nato ozre na dolg odlomek iz Amoria laetitia: »Ena stvar je druga zveza, ki se je s časom utrdila z novimi otroki, preizkušeno zvestobo, velikodušno naklonjenostjo, krščansko zavzetostjo, ob zavedanju, da je to stanje nepravilno, in hkrati z zavestjo, kako težko bi bilo vrniti se nazaj, ne da bi človek v vesti čutil, da si tako nakoplje novo krivdo. Cerkev priznava primere, v katerih »mož in žena iz resnih razlogov – na primer zaradi vzgoje otrok – ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve«. Na drugi strani imamo primere tistih, ki so si zelo prizadevali, da bi rešili prvi zakon in so zaradi tega trpeli, ker so bili krivično zapuščeni, ali tistih, ki »so sklenili novo zvezo zaradi vzgoje otrok in so včasih subjektivno v vesti prepričani, da prejšnji zakon, ki je razdrt in se ga ne da več ozdraviti, nikakor ni bil veljaven«. Nekaj drugega pa je nova zveza, ki jo je kdo sklenil kmalu po ločitvi, z vsemi posledicami trpljenja in zmede, ki prizadenejo otroke in celotne družine, ali primer človeka, ki je vedno znova odpovedal pri svojih družinskih obveznostih. Mora nam biti jasno, da to ni ideal, kakršnega pred nas postavlja evangelij glede zakona in družine. (AL 298)
Sledi predlog, da je ljudi potrebno voditi skozi izpraševanje vesti, trenutke razmisleka in kesanja, v katerih bi se morali vprašati, kakšen je bil njihov odnos do otrok, ali so se z zakoncem skušali spraviti ter kakšna je situacija zapuščenega partnerja. V tem procesu razločevanja je treba tehtati moralno odgovornost v določeni situaciji, s potrebnim premislekom o pogojenostih in olajševalnih okoliščinah. Papež pravi: »Zato ni več mogoče trditi, da se vsi, ki živijo v kakršnem koli »nepravilnem primeru«, nahajajo v stanju smrtnega greha in so izgubili posvečujočo milost.« (AL 301)
Dokument nato pravi: »zaradi pogojenosti ali olajševalnih dejavnikov je mogoče, da lahko kdo sredi objektivnega položaja greha – ki ni subjektivno prišteven ali vsaj ne v polnosti – živi v Božji milosti, da lahko ljubi, da lahko tudi raste v življenju milosti in ljubezni, če mu pri tem Cerkev pomaga.« (AL 305) To razločevanje je zelo pomembno, saj so, kot pravi papež, v nekaterih primerih lahko v pomoč zakramenti. »V prepričanju, da je vse belo ali črno, včasih zagradimo pot milosti in rasti ter vzamemo pogum in oviramo ljudi na poti k posvečevanju, ki poveličuje Boga.« (AL 305) To izkazuje potrebo po natančnejših navodilih v zakonu postopnosti, da bi razločevali prisotnost milosti in delovanje Boga v vseh situacijah in ljudem pomagali, da se Bogu približajo, celo če niso »v stanju, da bi razumeli, upoštevali ali v polnosti izpolnjevali objektivne pravne zahteve«.
»V teku tega procesa razločevanja«, pravita škofa Malte, » bi morali preveriti tudi možnost zakonske vzdržnosti. Kljub dejstvu, da ta ideal vsekakor ni lahek, obstajajo številni pari, ki s pomočjo milosti, prakticirajo to krepost ne da bi ogrožali druge vidike skupnega življenja. Po drugi strani obstajajo zapletene situacije, v katerih izbira živeti »kot brat in sestra« postane človeško nemogoča in povzroči večjo škodo.« Če, kot sad procesa razločevanja, pri katerem se predpostavlja »ponižnost, diskretnost in ljubezen do Cerkve in njenega nauka v iskrenem iskanju Božje volje in želje popolneje odgovoriti nanjo, razvezana ali ločena oseba, ki živi v novem odnosu, s poučeno in razsvetljeno vestjo, spozna in veruje, da je v miru z Bogom, ne sme biti izključena od udeležbe pri zakramentih sprave in evharistije.«
Obenem dokument opozarja pred mehaničnim pristopom in ponovno poudarja, kar je rečeno v Amoris laetitia: »Samo po sebi se razume, da tak človek, ki razkazuje objektiven greh, kot da bi bil del krščanske biti, ali ki hoče uveljaviti kaj, kar se razlikuje od nauka Cerkve, ne more pričakovati, da bo katehet ali da bo pridigal; v tem smislu obstaja nekaj, kar ga ločuje od skupnosti (prim. Mt 18,17)«. (AL 297) Naša dolžnost je, da ponovno »oznanjamo evangelij in njegov klic k spreobrnjenju«. Vendar mora biti tudi za takega človeka »kakšen način, po katerem je lahko udeležen v življenju občestva, bodisi na socialnem področju, pri molitvenih srečanjih ali na način, ki izvira iz njegove osebne pobude,« ki ga presojamo tudi mi. (prim AL 297.
V zaključku dokumenta škofa pravita: »Skupaj s papežem razumeva tiste, ki bi raje strožjo pastoralo, toda skupaj z njim verjameva, da si Jezus želi Cerkve, ki je pozorna na dobroto, ki jo Sveti Duh seje sredi človeške šibkosti; Matere, ki se medtem, ko jasno izraža svoj nauk, nikoli »ne odpove (…) možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom (AL 308)