Robert Christian, Kako je hitenje moje sestre s poroko izzvalo moje poglede na resnično ljubezen (Vir: Aleteia)

Ko sta me oče in krušna mama klicala, da bi mi povedala, da se je moja polsestra zaročila, sem ostal brez besed. S svojim novim fantom je hodila šele šest mesecev. Zdaj, manj kot štiri mesece kasneje, sta poročena.

Nekoga, ki je že po naravi previden kot sem jaz, je naglica sprejemanja tako pomembne odločitve in načrt izpeljati jo tako hitro, navdala, če sem iskren, s trepetom. Morda v življenju ni pomembnejše odločitve kot je odločitev za poroko. Dotika se vseh vidikov življenja nekega človeka. Potreba po previdnosti glede takšnih odločitev je izjemno pomembna.

Seveda mojo prvo reakcijo lahko razloži moja izkušnja. Moja starša sta se ločila, ko sem bil mlad. Prav tako sta se ločila starša moje žene. Morda zato ni presenetljivo, da sva z ženo hodila skoraj devet let preden sva se poročila. Najino versko prepričanje in osebne izkušnje so naju utrdili v prepričanju, da je zakon za vse življenje. In želela sva biti prepričana, da sva se prav odločila. Večina izmed nas nas ve, kako zlahka nas oplazi slepa zaljubljenost skrita za sijajem ljubezni. Razlikovati eno od druge je lahko težavno, kar lahko potrdijo žrtve težkega prvega trka ali razhoda s »prvo ljubeznijo«. In če drži falzet Aarona Nevilla, smo v tej igri vsi norci: od tega pravila ni izjeme.

Toda številni imamo izkušnjo, kako smo nekoga vzljubili, zakonca ali dragega prijatelja, v zgolj nekaj tednih ali celo dnevih. Normalna merila formalnosti in okorele avtonomije so se znižali, izkusili smo resnično ranljivost in bližino, hitro smo razvili močan občutek, kdo kot oseba je (tudi v nepopolnostih) in spoznali, da to osebo globoko cenimo, da nam prinaša veselje in da želimo, da je prisotna v našem življenju.

Tudi takšen tip ljubezni je pomemben. Dejansko je ljubezen najbolj gotov temelj uspešnega zakona. Toda to je ljubezen krepost, ne ljubezen čustvo ali občutek. Resnična zakonska ljubezen je v tem, da človeka vidiš takega kot je, da v njem prepoznavaš Božjega otroka, se posvetiš spodbujanju in dobremu druge osebe in skupaj iščeš občestvo, biti eno, v čustveni, fizični, intelektualni in celo duhovni enosti.

Ko se je poroka bližala, sem začel razmišljati o tem, kaj po mnenju naše kulture gradi uspešen zakon v nasprotju s tem razumevanjem ljubezni, občestva in zakona. Za nekoga je zakon zgolj sklepnik v prizadevanju za osebno izpolnitev. Narediš sprejemne izpite, greš na pravo srednjo šolo, nato na fakulteto ali v obetavno prvo službo, ustvariš donosno kariero, nato pa se poročiš in imaš otroka ali dva ob ravno pravi starosti, da zadostiš popolnemu, konvencionalnemu in spoštovanja vrednemu življenju. Zakon je zato potreben, da se izogneš neuspehu in da ne zamaješ tega stila buržujskega bivanja.

Stabilnost takih zakonov pozitivno vpliva na našo družbo, in taki zakoni so pomembni, da se razumemo. Toda morda obstaja boljši pristop kot je ta, ki temelji na tem, da svoje načrte odkljukamo.

Namesto, da bi pot vsakega posameznika do popolnega zakona videli kot ključ do uspeha, bi morali več časa posvetiti razmišljanju, kako lahko zakonca oblikujeta in ohranita ljubeč zakon v vseživljenjski predanosti v kreposti. Resnična ljubezen vzdrži vse in je vogelni kamen zakona, ki nam pomaga doseči polni potencial nas kot oseb. Toda to ljubezen je treba povečati z zaupanjem, odkritosrčnostjo, odprtostjo, razumevanjem in drugimi vajami, ki so modre, pametne, zmerne in včasih pogumne. Živeti jo je treba z usmiljenjem, odpuščanjem, naklonjenostjo in bližino.

Najbolj gotovi temelj, da bo zakon trajal in nas bogatil, je obveza, da bomo živeli krepostno in si prizadevali za vedno večje občestvo. Seveda se neizogibno v vsakem zakonu srečamo z neprijetnimi madeži, izzivi, ki tako enost ogrožajo. Ljudje se s časom spremenijo na načine, ki so lahko nepričakovani, ne glede na to, koliko načrtovanja ali preverjanja zakonca smo opravili vnaprej. Ali obstaja skupno razumevanje tega, kaj pomeni živeti z nekom na pravi način in se k temu obvezati?

Ni popolnega recepta, kako srečati pravega človeka niti popolnega priročnika, kdaj začeti skupno življenje. Čas dvorjenja ali zaroke ne dopušča pobega stran od potrebe, da se morata zakonca za zakon truditi vsak dan. Nekateri pari hodijo desetletje, pa gre njihov zakon narazen v prvem letu zakona. Srečal sem ljudi, ki so svojemu zakoncu na prvem zmenku povedali, da se bodo z njim poročili in desetletja kasneje hvalijo svojo intuitivno modrost – in življenje, ki so si ga delili po tem srečnem začetku.

Sveti Benedikt nas spominja, da moramo začenjati vedno znova. Tako je tudi z zakonom. V družbi, ki pogosto določa, kako najti pravega moškega ali žensko, je pomembneje, kako biti pravi moški ali ženska. Vsak dan v svojih mislih, besedah in dejanjih lahko izbiramo ljubezen ali pa ne. Ali bomo to kar je težkega preobrnili v dobro ali ne.

Rečeno je, da je smelim sreča naklonjena. Upam, da to drži. Medtem ko sam morda ne bom nikoli tako drzen kot moja polsestra in njen mož, upam in molim, da bosta skupaj zgradila veselja polno in bogato družinsko življenje. In celo, če sreča ni nujno naklonjena smelim, vem, da lahko to življenje izbereta tako, da izbereta krepostnost in ustvarjata neločljivo vez, ki temelji v deljeni obljubi, da bosta svoje življenje preživela skupaj kot pristna partnerja.

Več na: http://forher.aleteia.org/articles/sisters-speed-marriage-challenged-views-true-love/