Možu nisem bila sposobna odpustiti

Heather Anderson Renshaw, Možu nisem bila sposobna odpustiti – dokler nisem obdarovala sama sebe (Vir: Aleteia)

Neskončne solze so mi tekle po licih, ko so se mi pred očmi znova in znova vrteli dogodki preteklega večera. Potem, ko je bilo dovolj stvari zaradi katerih sem se počutila kot bi me povozil tovorni vlak, se mi je mož opravičil za svoje vedenje in me prosil za odpuščanje. In jaz mu nisem mogla – in hotela – odpustiti. Nihče pri zdravi pameti ne bi mogel pričakovati, da bi možu odpustila, kar je storil, sem utemeljevala. Nihče.

Čas je tekel dalje, s skrbjo za otroke in plačilom računov. Mož in jaz sva se vedno bolj oddaljevala. Čeprav mu je bilo žal za to, kako me je prizadel, sem ga krivila še za mnoge druge težave. Gotovo sem bila upravičeno jezna, žalostna in užaljena, tega takrat nisem spoznala, toda v naporu, da bi sebe zaščitila pred tem, da bi bila znova prizadeta, sem okrog sebe zgradila ječo, katere vogelni kamen je bilo neodpuščanje.

Nekega jutra, ko sem se pripravljala za odhod v službo, sem se pogledala v ogledalo. Kar sem videla, me je vznemirilo in premagalo. Ko sem gledala v svoj odsev, sem videla zagrenjeno žensko z upadlim pogledom; obraz, ki sem ga komaj prepoznala. Luč v mojih očeh je ugasnila, in moja koža je bila pepelnata in bleda. Globoke gube, ki jih je povzočilo mrko gledanje in jok, so zasedle mesto, kjer bi morale biti gubice smeha. Kar sem videla, mi ni bilo všeč, in še bolj mi ni bilo všeč, kako sem se počutila: potrta, nesrečna in sama. V tem kratkem trenutku sem končno spoznala, da zidovi, ki sem jih zgradila okrog sebe, niso naredili nič drugega kot da so mi preprečili, da bi izkusila globoko ozdravljenje in ljubezen, ki sem ju tako obupno potrebovala. Nisem mogla naprej; bilo je kot bi bila ujeta v nikoli končano nočno moro bolečine in trpljenja. Bil je čas, da se spremenim, toda kako?

Potem, ko sva se z možem veliko pogovarjala, prepirala in jokala, sva se strinjala, da si poiščeva pomoč pri terapevtu. Tako sem začela razvijati bolj zrelo razumevanje tega, kaj odpuščanje je in kaj ni. Najprej, odpuščanje ni enkratni dogodek, v katerem bi možu povedala, da sem mu odpustila in vsa bolečina in škoda povzročena najinemu odnosu bi – puf – čudežno izginila. Odpuščanje je bolj proces, katerega prvi korak je spoznanje, da sem bila prizadeta. Ta korak je bil dovolj enostaven – bila sem dovolj prizadeta za tri življenja. Toda kaj potem?

Čez nekaj mesecev je postalo jasno, da podeliti odpuščanje ne pomeni, da je bilo v mojem zakonu vse v redu, niti ne pomeni tega, da je bilo to, kar mi je storil mož, sprejemljivo. Odpuščanje ne pomeni, da sem možev predpražnik. Odpuščanje, ki sem ga dala, ni bilo nagrada ali dar ali popuščanje možu, ampak darilo, ki sem si ga lahko izbrala zase.

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se končno odločila sprejeti moževo opravičilo – in to je bila gotovo dobra odločitev – ne lahka in ne namerno dejanje moje trmaste svobodne volje. Ko sem mu prvič odpustila, me niso preplavljali topli občutki sreče. Kasneje sem se počutila kot da je nekdo odprl okno in spustil v moje življenje svež zrak. Po mesecih in mesecih v osamljeni temni jetniški celici, sem čutila, da lahko znova živim, se gibam in diham. Z izbiro odpuščanja sem končno izbrala ozdravljenje in osvoboditev od verig, ki so me držale ujeto.

Več na: http://forher.aleteia.org/articles/wasnt-able-forgive-husband-gave-gift/