Judy Landrieu Klein, Vse novo: Da, mraz je in tema, toda tam je luč… (Vir: Aleteia)

Med srečanjem z duhovno spremljevalko Sandy, so mi solze prosto tekle po licih, ko sem z njo delila bolečino, ki sem jo čutila. »December je tu,« sem rekla. »V tem času leta me zajameta zaskrbljenost in žalovanje.«

Nekako sem slutila, da nisem edina, ki december občuti na ta način.

December je mesec, ki »je v naše življenje posegel s takšno silovitostjo, o kakšni se nam ni niti sanjalo,« kot sem zapisala v svoji knjigi Čudodelnik. To je bil mesec, ko je moj prvi mož Bernie doživel hud srčni napad in po 87 mučnih dneh v bolnišnici zapustil moje otroke in mene. Osem let kasneje, ko sem zaživela v čudovitem drugem zakonu, se ta december še vedno glasno vrača.

»Prosi Gospoda, naj te ozdravi bolečine tvojih preteklih decembrov,« mi je modro predlagala Sandy. »In prosi ga, naj te napolni z veseljem svojega rojstva.«

Kajti december je tudi mesec, ko se spominjamo navzočnosti našega Odrešenika v zemeljskih agonijah, prepoznavanju Boga – človeka v tistem, ki ga človeške oči vidijo zgolj kot telo otroka. To je mesec, ko se rodi Upanje, ki vodi v čas izpolnitve dolgo pričakovanega ozdravljenja naših ohromljenih duš in življenj. December je zares čas adventnega upanja.

Adventno upanje je v izkušanju resničnosti človeške krhkosti – in v prepričanju, da Nekdo, četudi krhek po svojem videzu, prihaja, da nas ozdravi. Upanje adventa je v srčnem klicu po odrešenju od teže greha in smrti – in v zaupanju, da bo Božja slava predrla vso temo sveta. Kajti vsi smo že spoznali težo decembrskih žalosti v zimskih mesecih življenja, času senc in trpljenja, v katerih smo klicali po Luči, ki naj pride.

Vsako leto me spomni, da je december primeren zastor adventa, saj je to mesec, ki v vsem koledarskem letu daje najmanj svetlobe. Dnevi se pričnejo krajšati in začne se zima. Tema prinaša s seboj določeno ranljivost in zmedo, skupaj s spoznanjem, da za to, da bomo lahko videli, potrebujemo več Svetlobe.

Adventno upanje je povsem prepleteno z vizijo. Adventno upanje je neizprosno povezano z večnostno perspektivo. In sicer zato, ker je krščansko upanje veliko več kot navadna želja. Je teološka krepost, s pomočjo katere usmerjamo svoja življenja k nebesom: krepost, ki v nas utrjuje upanje, da nebesa obstajajo in nam daje prepričanje, da bomo nekoč živeli z Bogom. Upanje nas spominja, da ta zemlja ni raj, krepi nas in podpira, ko potujemo proti obljubljeni deželi, po kateri hrepenimo. Upanje nam daje novo vizijo za naše življenje, omogoča nam, da vidimo, da je to, kar bi človeška čustva opisala kot katastrofo le trenutek, v katerem nas Bog drži v svojih rokah, in ga preoblikuje v našo korist, medtem ko nas obenem skrivnostno oblikuje v dobro.

»Ali lahko december vidiš kot čas, ko Bog posega v tvoje življenje, da bi naredil čudeže namesto kot čas žalosti?«, je nežno vprašala Sandy. »Enkrat si to videla«, je nadaljevala. »O tem si napisala knjigo.«

Da, takrat sem to jasno videla. A vsak december nekako oslepim.

In morda mora tako biti. Kajti decembrska tema mi daje znamenje, da se soočim s svojo obupno potrebo po Odrešeniku. Skupaj s potrebo po Božji infuziji upanja.

Hvaležna sem, da je advent. To je obdobje, ko je ozdravljeno toliko slepote. Dnevna Božja beseda naznanja obljube o tem, kaj bo prinesel Mesija, skupaj z bogatimi evangeljskimi obljubami, ki se bodo izpolnile: »Tisti dan bodo gluhi zaslišali besede knjige in iz mraka in teme bodo spregledale oči slepih. Ubožci se bodo spet veselili v Gospodu in najbolj revni med ljudmi se bodo radovali nad Svetim Izraelovim« (Iz 29,18-19).

In nato slišimo: »Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In oči so se jima odprle« (Mt 9,28-31).

Dotakni se naših oči, Gospod in pomagaj nam bežno ugledati resničnost z zornega kota nebes, skozi leče adventnega upanja. Ozdravi vse naše decembre in nas nanovo napolni z veseljem nad tvojim rojstvom.

Več na: http://aleteia.org/2016/12/16/all-things-new-yes-its-cold-and-dark-but-there-is-a-light/