Bartolomej: Amoris laetitia nas spominja na Božje sočutje (Vir: Vatican Insider)

Konstatinopelski patriarh komentira apostolsko spodbudo, za katero pravi, da »bolj kot o moralnih pravilih in kanoničnih predpisih ljudi govori usmiljenju.«

»Amoris laetitia nas najprej in predvsem spominja na Božje usmiljenje in sočutje, in ne le na moralna pravila in kanonične predpise ljudi.« Konstatinopelski ekumenski patriarh je te besede zapisal v komentarju k posinodalni apostolski spodbudi papeža Frančiška. »Ko govorimo o Bogu«, opaža Bartolomej, »je opisni jezik, ki ga uporabljamo, ljubezen. In ko govorimo o ljubezni, je temeljna razsežnost, ki ji jo pripisujemo, Božja. Zato apostol Ljubezni Boga opiše kot ljubezen.« Ekumenski patriarh meri na dejstvo, da je objava Amoris laetitae sovpadala s papeževim obiskom begunskega taborišča na grškem otoku Lezbos.

Bartolomej nato nadaljuje z razlago, da se »Amoris laetitia dotika srčike ljubezni in družine kot se dotika srca vsakega človeka, ki je rojen na ta svet. In sicer zato, ker najbolj občutljive teme družinskega življenja odsevajo najbolj temeljna vprašanja sorodstva in občestva. Ne glede na to, ali zadevajo izzive zakona in ločitve ali celo spolnosti in vzgoje otrok, vse so zelo izbrani in dragoceni koščki svete skrivnosti, ki jo imenujemo življenje.«

»V zadnjih mesecih«, dodaja patriarh v članku, ki ga je objavil vatikanski časopis L’Osservatore Romano, »so bili objavljeni številni komentarji in ocene tega pomembnega dokumenta. Ljudje so se spraševali, kako razlaga določen nauk oz. kako ga brani, ali so bila pastoralna vprašanja preoblikovana in ali so bile podane rešitve, ali so bila določena pravila bodisi utrjena ali omiljena. Kakorkoli, v luči skorajšnjega praznika Gospodovega učlovečenja – časa, v katerem praznujemo in praznujemo to, da je Beseda ‘postala meso in se naselila med nami’ (Jn 1,14) –  je pomembno opaziti, da nas Amoris laetitia najprej in predvsem spominja na Božje usmiljenje in sočutje in ne le na moralna pravila in kanonične predpise ljudi.

»Kar je ljudi v preteklosti nedvomno dušilo in oviralo«, nadaljuje Bartolomej, »je bil strah, da nebeški Oče« nekako narekuje, kako naj se človek vede in predpisuje človeške navade. Resnica je prav nasprotna, in religijski voditelji so poklicani, da se spomnijo, da je Bog življenje in ljubezen in luč. In to so pojmi, ki jih papež Frančišek v svoji spodbudi – v kateri razločuje izkušnje in izzive sodobne družbe, da bi zaznal duhovnost zakona in družine za današnji svet – nenehno ponavlja.

»Cerkveni očetje«, dodaja patriarh, »se ne bojijo odprto in odkrito spregovoriti o krščanskem življenju. Kljub temu je njihova izhodiščna točka vedno ljubeča in odrešujoča Božja milost, ki sije na vse ljudi brez razlike in prezira. Isti ogenj Boga, pravi oče Izak Sirski iz 7. stoletja, prinaša toplino in tolažbo tistim, ki poznajo njegova prizadevanja medtem, ko žge in použiva tiste, ki so se odvrnili stran. Ista Božja luč, pravi sveti Simeon Novi teolog iz 10. stoletja, služi kot odrešenje tistim, ki so si ga želeli in jim omogoča, da vidijo Božjo slavo, medtem ko prinaša obsodbo tistim, ki so ga zavrnili in so izbrali lastno slepoto.«

»V prvih mesecih tega jubileja Usmiljenja,« sklene Bartolomej, »je bilo zelo primerno, da se je papež Frančišek srečal z družinami beguncev v Grčiji in pod svojo pastoralno oskrbo sprejel družine z vsega sveta. S tem ni spodbudil le velike dobrodelnosti in brezpogojnega sočutja živega Boga do svojih najbolj ranljivih duš, ampak tudi osebni odgovor s strani prejemnikov – bralcev njegovih besed kot tudi vseh ljudi dobre volje. Kajti ljudi je povabil, da za svoje odrešenje prevzamejo osebno odgovornost s tem, da iščejo načine, kako slediti Božjim zapovedim in rasti v Božji ljubezni.«

Več na: http://www.lastampa.it/2016/12/02/vaticaninsider/eng/the-vatican/bartholomew-amoris-laetitia-recalls-the-compassion-of-god-fxI5gKH910BG8bgAsEt8nK/pagina.html