Na župnije so bile poslane zgibanke z razmišljanji za posamezne dneve in vprašanji za pogovor v družini ali zakonski skupini. Tema premišljevanj so zakramenti, na katere se pripravljamo v družini. Učinki delovanja omenjenih zakramentov se posebej kažejo v družinskem življenju, Bog pa po njih tudi daje in razodeva svojo pomoč.

Nagovor škofa Andreja Glavana za matere in bodoče matere ob prazniku Gospodovega oznanjenja

Podoba Marije Pomagaj na Brezjah

Lepo pozdravljam g. patre, varuhe Marijinega narodnega svetišča tu na Brezjah, vse matere in še posebej vse bodoče matere, ki ste se odzvale vabilu in prišle na Brezje. Danes je sicer 23. marec, a ker je 25. marec, dan Gospodovega oznanjenja, letos v velikem tednu, ga liturgično obhajamo že danes na soboto pred cvetno nedeljo.

Praznik Gospodovega učlovečenja po Mariji je praznik vseh naših živih in pokojnih mater, ki so v moči svoje vere po Marijinem zgledu izrekle in še danes izrekajo: »Zgodi se mi po tvoji volji,« in tako odpirajo, in ve odpirate, svoja srca novemu življenju.

O, kako nekaj velikega je mati. Kako že pravi pesem o materi: »Mama je prvi klic, mama je zadnji glas, kruh in luč, ki osrečuje nas.«

Posvetimo se najprej veličini trenutka, ko je Marija postala mati, ko je ona v Nazaretu izrekla svoj za vse človeštvo usodni »zgodi se«. Nič ni dalo slutiti, da bo tisti dan, o katerem poroča današnji evangelij, pomenil prelomnico v zgodovini človeštva. Nihče od nazareških vaščanov ni imel vzroka, da bi pomislil, da se končuje tisto, v zavesti Marijinih rojakov tako dolgo in živo pričakovanje, ki jih je vedno opogumljalo, da bo namreč prišel Odrešenik in bo človeštvo svobodneje zadihalo. Bil je dan kot vsi drugi dnevi na vasi.

Tudi Marija je bila popolnoma presenečena, saj je vedela, kako pride do spočetja, sicer ne bi Božjega poslanca vprašala: »Kako se bo to zgodilo, ko še z možem ne živim?« Kratke in polne so besede angela, kratka so Marijina vprašanja in kratki odgovori, na koncu pogovora pa še krajša potrditev: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Ko sv. Bernard razmišlja o tem velikem trenutku, pravi: »Vsa nebesa so trepetaje čakala na ta Marijin odgovor, ali bo pristala na Božjo ponudbo?« Himna v bogoslužnem branju današnjega praznika zato pravi: »In danes je presrečni dan, / ko prišel Božji Sin je sam / v posodo tesno iz prsti, / da vse človeštvo prerodi.« Na Marijino privoljenje je »Beseda meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14) in Bog je postal človek.

Da, kako pomembne so odločitve vseh mater, ko izrečejo privolitev, ko po poznanih znamenjih spoznajo, da je zaživelo v njih novo življenje. Urednik Ognjišča Božo Rustja v knjigi Zgodbe za pogum navaja tole zgodbo:

»Pred davnimi časi je neki kralj sklenil, da bo poiskal največjo osebnost med svojimi podložniki. Predstavili so mnogo izbranih mož od bogatih, do učenih in z drugimi sposobnostmi obdarjenih. Jasno je bilo, da bo težko izbrati največjo osebnost. Končno je pred kralja stopila še sivolasa žena. Njene oči so izžarevale znanje, razumevanje in ljubezen. ’Kdo je to?’ je vprašal kralj. ’Kaj je storila velikega?’ ’Ali si videl in slišal vse druge?’ je vprašal kraljevi svetovalec in nadaljeval: ’To je mati. Če ne bi bilo nje, bi ne bilo ne zdravilcev, ne modrecev, ne poznavalcev zakonov in ne gospodarstvenikov. Ona je bila njihova prva učiteljica in vzgojiteljica!’ Množica je zaploskala. Kralj pa je stopil s prestola in se ji priklonil.«

Da, matere ste največje dobrotnice naroda. To sprejemanje življenja ni vedno lahko, če otroku okolje ni naklonjeno. Neka za fantovo ljubezen ogoljufana mati je v stiski potožila in se pogovarjala s spočetim, a še nerojenim otrokom: »Četudi svet s sovraštvom te sprejema in zlobno posmehuje se obema, da včasih prav do smrti mi bridko je, le s tvojim srčkom mi srce utripa in željno tistega že čakam hripa, ko se v oči zazrem ti, dete moje.« Žal se dogajajo tudi bolj žalostne zgodbe (zgled žene in matere od katere sta zahtevala mož in njegova mati splav …).

Drage žene in matere. Marija je s svojo privolitvijo »zgodi se mi po tvoji besedi« zgled vsem materam, da bi pogumno in z zaupanjem sprejemale svoje materinsko poslanstvo, ne le takrat, ko težko pričakujejo sad svojega telesa, ampak tudi takrat, ko se je treba postaviti v njegov bran pred različnimi Herodi tega sveta …

Prosimo danes, da bi slovenski narod imel čim več pogumnih mater, ki bodo imele veliko spoštovanje do svetosti življenja in veliko vero tudi sredi ljudi, ki imajo drugačen odnos do svetosti vsakega človeškega življenja. Amen!

Kaj je novoizvoljeni papež Frančišek povedal (posredno) tudi o odnosih v družini?

Povzemam nekaj poudarkov iz homilije papeža Frančiška na dan inavguracije, 19.marca, kakor poroča Radio Vatikan:

Bog je Jožefu zaupal poslanstvo varuha. V prvi vrsti varuha Marije in Jezusa, vendar pa se njegovo varstvo razširja na celo Cerkev. In kako varuje Jožef, si je nato zastavil vprašanje papež Frančišek: »Z obzirnostjo, ponižnostjo, v tihoti, a s stalno prisotnostjo in popolno zvestobo, tudi kadar ne razume.« S pozornostjo in vso ljubeznijo spremlja vsak trenutek. Ob Mariji je v vedrih in težkih trenutkih življenja: med potovanjem v Betlehem, pri porodu, med begom v Egipt, pri mučnem iskanju sina, ki je ostal v templju; kasneje pa tudi v vsakdanjem življenju v Nazaretu, doma in v delavnici, kjer je Jezusa izučil poklica.

Jožef svojo poklicanost biti varuh Marije in Jezusa, Cerkve, živi v nenehni pozornosti na Boga, odprtosti za njegova znamenja, razpoložljivosti za njegov načrt. Tudi od Davida v današnjem prvem berilu Bog ne želi hiše, ki jo zgradi človek, temveč zvestobo njegovi Besedi. Tako Bog sam zgradi hišo iz živih kamnov, zaznamovanih z njegovim Duhom. »Jožef je ‘varuh’, ker zna poslušati Boga, se pusti voditi njegovi volji in je prav zato tudi še bolj dojemljiv za osebe, ki so mu zaupane, zna z realizmom prebirati dogodke, je pozoren na to, kar ga obdaja, in zna sprejemati modre odločitve.« V njem vidimo, je nadaljeval papež Frančišek, kako se odgovori na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, da je središče krščanske poklicanosti Kristus: »Varujmo Kristusa v našem življenju, da bi varovali druge, da bi varovali stvarstvo!«

Poklicanost k varovanju pa ne zadeva samo kristjane, ampak vse. Predpostavlja varovanje celotnega stvarstva, lepote stvarstva, spoštovanje do vsakega Božjega bitja in do okolja, v katerem živimo. Gre za varovanje ljudi, ljubečo skrb do vsake osebe, zlasti otrok in starejših, tistih, ki so najšibkejši in so pogosto na obrobju naših src. Papež Frančišek je nadaljeval, da poklicanost k varovanju pomeni tudi skrbeti eden za drugega v družini in iskreno živeti prijateljstva. Navsezadnje je vsaka stvar zaupana varstvu človeka in je odgovornost, ki zadeva vse nas: »Bodite varuhi Božjih darov!« Kadar človek pozabi na to svojo odgovornost, da skrbi za stvarstvo in brate, srce otopi.

Sveti oče je zato vse na odgovornih položajih in tudi vse ljudi dobre volje še enkrat pozval: »Bodimo ‘varuhi’ stvarstva, Božjega načrta, zapisanega v naravi, varuhi drugega, okolja; ne dopustimo, da bi znamenja razdejanja in smrti spremljala pot tega našega sveta! A da bi ‘varovali’, moramo znati skrbeti tudi za nas same! Zapomnimo si, da sovraštvo, zavist, napuh umažejo življenje! Varovati pomeni torej bdeti nad našimi občutji, nad našimi srci, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: tisti, ki gradijo in tisti, ki uničujejo!« Papež Frančišek je na tem mestu opomnil, da varovanje zahteva dobroto in nežnost. Jožef se v evangelijih pojavlja kot močan, pogumen mož, delavec, a v njegovem duhu se kaže velika nežnost. Ta ni krepost slabotnih, ampak nasprotno nakazuje »moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti ljubiti. Ne smemo se bati dobrote in nežnosti!«.

Papež Frančišek je zatem nekaj besed namenil še poslanstvu, katerega je uradno začel z današnjo sveto mašo. Petrov naslednik ima tudi določeno oblast, je dejal. A nikoli ne smemo pozabiti, da je resnična oblast služenje. Tudi papež mora gledati na ponižno Jožefovo služenje, konkretno in polno vere. Varovati mora Božje ljudstvo in z ljubeznijo ter nežnostjo sprejemati celotno človeštvo, še zlasti pa »najrevnejše, najšibkejše in najmanjše«. Le kdor služi z ljubeznijo, zna varovati, je poudaril papež Frančišek.

Na koncu homilije, ko je vernike prosil, naj molijo zanj, je spregovoril še o drugem berilu, v katerem sveti Pavel o Abrahamu pravi, da je »veroval, trden v upanju proti slehernemu upanju«. Sveti oče je povabil, da bi tudi mi kljub sivemu nebu videli luč upanja in da bi tudi sami dajali upanje: »Varovati stvarstvo, vsakega človeka, s pogledom nežnosti in ljubezni, to pomeni odpreti obzorja upanja, to pomeni odpreti žarek luči sredi tolikih oblakov, to pomeni nositi toplino upanja!« To upanje pa je utemeljeno na skali, ki je Bog.

Povzela Marija Maučec Suša