Obsega otroštvo,deško in odraščajočo dobo; dogaja se prvenstveno v družini, v vrtcu,šoli in v skupinah za oblikovanje, ki ji dajejo primerno pomoč. Vzgoja otrok se prične že pred rojstvom, v okolju, ki novo življenje pričakuje in sprejema; nadaljuje se v otroštvu, ko mu starša posredujeta krščanske vrednote.
V dobi odraščanja je pomembna spolna vzgoja, ki vključuje čistost. Za resnično celostno darovanje v zakonu je namreč predpogoj obvladovanje sebe. Na tej stopnji je treba doseči predvsem naslednje cilje:
- Vsak kristjan, poklican v zakon se naj zaveda, da ima njegova ljubezen svoj izvor in cilj v Bogu. Ljubezen med možem in ženo ni samo znamenje (zakrament) ljubezni med Kristusom in Cerkvijo temveč je tudi njeno deleženje.
- Mladim pomagajmo pridobiti kritičen odnos do okolja in medijev; da se ne bodo pustili zavesti pojmovanjem , ki so nasprotna enosti in trdnosti zakona. Krščanski slog življenja je v prvi vrsti pristojnost staršev, ki pa potrebujejo ustrezno pomoč (kateheti, animatorji mladinske pastorale, drugi zakonci,ipd).
Priprava na zakrament zakona, na zakonsko in družinsko življenje je izrednega pomena za blagor Cerkve. Zakrament svetega zakona ima dejansko velik pomen za celotno krščansko občestvo, v prvi vrsti za sama zakonca. Njuna odločitev je takšne narave, da ne sme biti podvržena improvizaciji ali prenagljeni izbiri. Nekdaj je priprava na zakon lahko računala na podporo družbe, ki je priznavala vrednote in dobrine zakona. Na splošno so bile zelo redke ločitve zakoncev in neuspeli zakoni. Danes smo priča drugačnim trendom; poleg ločitev in razvez se jih za poroko odloča vse manj. Ozračje sekularizacije je zajelo posebej mlado generacijo; naraščajo izvenzakonske skupnosti, nekateri pari se vendarle poročijo šele po več letih skupnega življenja.
“Cerkev razvija programe priprave na zakon, da bi dejavno podpirala nastajanje in zorenje uspelih zakonov” (OD,66 , Apostolska spodbuda o družini).
Po daru ljubezni in življenja postanejo zakonci Stvarnikovi sodelavci. Biti zakonec je svojevrstno poslanstvo: za pričevanje v zvestobi dani obljubi zakoncu in Bogu, medsebojnemu spoštovanju in pomoči, odprtosti življenju (otrok je dar) . Pripravo na zakon je mogoče opredeliti kot pot vere, ki se ne sklene z obhajanjem poroke, temveč se nadaljuje v celotnem življenju družine. V pripravi na zakon razlikujemo tri glavne čase ali stopnje: daljnjo, bližnjo in neposredno pripravo (Priprava na zakon, CD 71).