Resnica, ki govori, da tisti, ki ni jokal, ne more drugemu brisati solz, je še kako živa vsak dan med nami.
Skupina ovdovelih, ki nas je združila težka preizkušnja v življenju, izguba najdražje ljubljene osebe, se srečuje mesečno v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Prihajamo iz različnih župnij. Skupino vodi požrtvovalna gospa Nežka Rus, duhovni vodja je p. Mio Kekić. V skupini prejemamo novega upanja v naša ranjena srca in tolažbo ob trpljenju in osamljenosti, ki jo čutimo.
Radi smo skupaj in tudi v prostem času pobegnemo kam: v hribe, na kulturno prireditev ali na pohod v naravo. Veliko se pogovarjamo, si izmenjujemo izkušnje ter se trudimo, da osamljenost ni na prvem mestu. Naša druženja smo letos na lepo julijsko soboto zaključili z pohodom – romanjem na Goro Oljko nad Polzelo. Romali smo peš od Vimperka ob postajah križevega pota do cerkve.
V cerkvi nas je očaral glavni oltar, izredno kakovostno rezbarsko delo Ferdinanda Galla. Oltarni nastavek sestavlja tabernakelj z mizo, okrog katere sedi Kristus z apostoli pri zadnji večerji. Mašo, po našem namenu, je daroval g. Nikolaj Štolcar, župnik iz Zgornjega Tuhinja, ki je tudi peš romal z nami.
Hvaležni, da smo bili skupaj v istem duhu, veri in preizkušnji, smo začutili moč molitve, ko smo bili združeni v Njegovem imenu. Tudi klanci niso bili tako strmi, ker smo jih premagovali skupaj. Vse to je doživetje in milost, ki jo je težko opisati.
Druženje smo nadaljevali v planinskem domu z izvrstnim kosilom in krožno pot zaključili še ob dobri kavici…
Polni lepih doživetij vedno znova ugotavljamo, da dobimo moč in pomoč, ko se približamo sočloveku in z njim delimo žalost ter množimo dobroto.
Morda nagovorimo še koga, ki nas išče, da se nam pridruži.
A.Š.