“Obhajanje postnega časa v letu vere je dragocena priložnost za premišljevanje o odnosu med vero in usmiljenjem. Med vero v Boga – Boga Jezusa Kristusa – in ljubeznijo, ki je sad Svetega Duha in ki nas vodi na pot darovanja Bogu in bližnjim. Kreposti, vera in usmiljenje sta globoko povezani. Krščansko življenje je nenehno vzpenjanje na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prenašajoč ljubezen in moč, ki prihaja iz njega, tako da bi svojim bratom in sestram služili z Božjo ljubeznijo. Včasih se zares nagibamo k temu, da bi izraz “usmiljenje” zožili na solidarnost ali preprosto človekoljubno pomoč. Treba je poudariti, da je največje poslanstvo usmiljenja evangelizacija, ki je “služba besedi”. Ni bolj dobrodejnih in zaradi tega tudi ne bolj dobrodelnih dejavnosti v odnosu do bližnjega, kot so hranjenje z Božjo besedo, oznanjevanje vesele novice evangelija in pričevanje o odnosu z Bogom: Evangelizacija je najvišja in najbolj celostna podpora posameznika.
Postni čas nas z običaji krščanskega življenja vabi, da nahranimo svojo vero s pozornim in napetim poslušanjem Božje besede in s prejemanjem zakramentov, obenem pa, da napredujemo v usmiljenju in ljubezni do Boga in bližnjega, nič manj pa tudi s pomočjo posebnih običajev posta, pokore in delitve miloščine.”(papež Benedikt XVl., Poslanica za postni čas 2013).