Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia

 

Bog ljubi radost svojih otrok

147. To zahteva vzgojna pot, proces, ki vključuje odrekanje. Gre za prepričanje Cerkve, ki je bilo pogosto zavrnjeno, kakor da bi bila sovražnica človeške sreče. Benedikt XVI. se je te razprave lotil z veliko jasnostjo: »Ali nam Cerkev s svojimi zapovedmi in prepovedmi ne zagreni tega, kar je najlepše v življenju? Ali ne postavlja prepovedi prav tam, kjer nam od Boga namenjeno veselje ponuja srečo, ki nam daje predokus nečesa božanskega?« Na ta vprašanja je odgovoril, da – čeprav v krščanstvu ni manjkalo pretiravanj ali napačne askeze – uradni nauk Cerkve, zvest Svetemu pismu, ni zavrnil »erosa kot takega, ampak je nasprotoval njegovi kvarni popačenosti. Kajti napačno pobožanstvenje erosa, do katerega je prihajalo, ga je oropalo njegovega dostojanstva in ga razčlovečilo«.

148. Človek mora svoje čustvovanje in nagone vzgajati. V ta namen je neizogibno si postaviti nekatere meje. Skrajnost, pomanjkanje nadzora, obsedenost s samo eno vrsto užitkov končno oslabi in prizadene užitek sam in škoduje družinskemu življenju. Dejansko je mogoče s strastmi lepo shajati, kar pomeni, da jih usmerjamo vedno bolj v podaritev sebe in polno uresničenje samega sebe, kar bogati medsebojne odnose v družini. To ne pomeni, da se moramo odpovedati trenutkom velikega veselja, temveč da te trenutke sprejmemo kot prepletene s trenutki velikodušnega podarjanja, potrpežljivega pričakovanja, neizogibne utrujenosti in prizadevanja za plemenit cilj. Življenje v družini je vse to in vredno ga je živeti v celoti.

149. Nekateri duhovni tokovi vztrajajo pri tem, da je treba premagati želje, da bi se rešili bolečine. Toda mi verujemo, da Bog ljubi veselega človeka, da je ustvaril vse, »da bi to uživali« (prim. 1 Tim 6,17). Bodimo  spričo njegove nežnosti veseli, ko nam predlaga: »Otrok, če že kaj imaš, si stori dobro. (...) Ne zamujaj prijetnega dneva« (Sir 14,11.14). Tudi zakonski par odgovarja na Božjo voljo, ko sledi temu svetopisemskemu vabilu: »Ob dnevu sreče bodi dobre volje« (Prd 7,14). Gre za to, da v svobodi sprejmemo, da užitek najde različne izrazne oblike v različnih življenjskih obdobjih, skladno s potrebami medsebojne ljubezni. V tem smislu lahko sprejmemo predlog nekaterih vzhodnih duhovnih mojstrov, ki vztrajajo pri tem, da razširimo zavest, da ne bi ostali ujeti v zelo omejenem izkustvu, ki nam zapira pogled. Ta razširitev zavesti ne pomeni zanikanja ali uničenja želje, temveč njeno širjenje in izpopolnjenje.