Je v nas v resnici upanje in kakšno je to upanje? Je dovolj močno, da sega onstran trenutnih obzorij ali ostaja ujeto znotraj njih? Je to upanje dovolj premišljeno, da sem sposoben spregovoriti o njem, ali ostaja preveč nejasno, da bi ga mogel predstaviti drugim ljudem? In končno, je dovolj krotko in spoštljivo, da se ne ustraši nasprotovanja, posmeha, morda celo izločenosti? Gospod Jezus, zelo potrebujemo tvojega Duha!
(nadškof msgr. Stanislav Zore)