Jaz se z vnuki ‘tepem’, žena jim pa prebira Sveto pismo
Gospod Aleš Čerin, kako bi se predstavili?
Predstavim se kot mož, oče štirih otrok, dedek, predavatelj, podjetnik, skavt, bloger na blogu Preprostost.
Z ženo Marinko imava štiri odrasle otroke in sva stara starša trem vnukom. Po izobrazbi sem farmacevt. Dolga leta sem delal v farmacevtski družbi. Od leta 2003 imam podjetje za izobraževanje in svetovanje Edusatis d.o.o.. Delam v Družini in Življenju, kjer delamo z zakonci. Pravimo, da zakoncem pomagamo graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Z ženo Marinko sva voditeljski par zakonskih skupin, pričevalski par in vodiva seminar Najin odnos do denarja.
V prostem času rad tečem v naravi (orientacijski tek, treking), hodim (predvsem po sredogorju, dolge poti), sem novinar na Časnik.si, delujem pri odraslih skavtih, fotografiram in igram kitaro.
V čem čutite poslanstvo biti dedek?
Biti dedek je lažje kot biti oče. Ni dnevnega ukvarjanja z otroki, ni več toliko vsakdanjega pritiska. Pa tudi življenje nas je že malo utrdilo, dalo spoznanj, da se ni treba ukvarjati z vsemi malenkostmi. Poleg tega, pa smo si nabrali nekaj izkušenj.
Ta svet tudi nas dedke sili v uživanje, v lov za užitki. Posebno potem, ko gremo v penzijo je treba uživati. Ker prej ni bilo časa. Spomnim se reklame za rentno varčevanje, ki prikazuje star zakonski par kako leži na eksotični plaži v družbi zagorelih služabnikov, ki strežejo koktajle z marelicami. Evo, tega si ne želim delati kot dedek.
Poslanstvo dedka? Se mi zdi, da ga je najprej treba vzeti kot poslanstvo, da poslanstvo dedka z rojstvom prvega vnuka, nekako aktivno “zapečeš” vase – se odločiš, da ga boš sprejel in opravljal. Potem si na preži za priložnostmi …
Ta svet tudi nas dedke sili v uživanje, v lov za užitki. Posebno potem, ko gremo v penzijo (meni še veliko manjka) je treba uživati. Ker prej ni bilo časa. Spomnim se reklame za rentno varčevanje, ki prikazuje star zakonski par kako leži na eksotični plaži v družbi zagorelih služabnikov, ki strežejo koktajle z marelicami. Evo, tega si ne želim delati kot dedek.
Kaj pa si želite delati kot dedek? Kako opravljati to poslanstvo?
Mlada zakonca sta danes veliko bolj na udaru kot smo bili mi. Družbeni pritisk, nekakšen ‘strah, da bi kaj zamudili’, sili mlade zakonce v lov za ‘vsem’ – da bi sebi in svojim otrokom omogočili ‘vse’. In potem norijo.
Dedki smo tu, pa ne rečem, da sem pri tem zelo dober, da ‘ustavljamo čas’. Recimo tako, da kdaj vzamemo vnuke na sprehod in lepo počasi in potrpežljivo hodimo z njimi, se z njimi pogovarjamo, … ali pa z njimi lepo počasi prebiramo Sveto pismo – otroško verzijo. Poudarjam: potrpežljivo.
Dedki smo tu, pa ne rečem, da sem pri tem zelo dober, da ‘ustavljamo čas’. Recimo tako, da kdaj vzamemo vnuke na sprehod in lepo počasi in potrpežljivo hodimo z njimi, se z njimi pogovarjamo, … ali pa z njimi lepo počasi prebiramo Sveto pismo – otroško verzijo. Poudarjam: potrpežljivo.
Dedki smo bolj poklicani za to, da preko “ta mladih” delujemo na vnuke. Tako, da se naravnamo na ponižno držo, kar je – mimogrede – zelo težko. Najprej pa onega, ki pride k hiši, sprejmemo kot svojega sina ali hčerko in omogočimo odhod svojega otroka od nas. Da ga ne vklepamo v svoje ‘ljubljeno naročje’.
To je danes v času močno poudarjenega ‘koncepta imeti’ zelo težko. Preprosto ne pustimo že odraslemu otroku, da se osamosvoji. Že najdemo kakšen način, da ga privežemo nase in komandiramo. Dedek je tu za to, da omogoča, da otrok lahko zapusti očeta in mater, se pridruži svoji ženi in da lahko rasteta v edinosti (prim. 1 Mz 2,24).
Dedki smo bolj poklicani za to, da preko “ta mladih” delujemo na vnuke. Tako, da se naravnamo na ponižno držo, kar je – mimogrede – zelo težko.
Pravzaprav pa mora dedek najprej poskrbeti za urejen odnos s svojo ženo, da se slabi odnosi med “ta starima” ne odražajo v “ta mladih”. Če je treba, mora tudi ustavljati pretirano proaktivno taščo – svojo ženo. Če tega ne naredi, gre zakon “ta mladih” lahko celo narazen. Kar je najslabše za vnuke. In to je danes velik problem.
Dedek naj mlada zakonca opogumlja, spodbuja, ju pohvali, četudi bi sam ‘naredil vse drugače, bolje seveda’. Od časa do časa naj jima omogoči tudi kakšen odmik. Tako, da popazi na vnuke, četudi samo za nekaj ur.
Tole so tako praktične zadeve. Kaj pa prenašanje duhovnih vrednot?
Zadnjič me je en župnik vprašal, zakaj se tako težko prenaša vrednote na otroke, še bolj pa na vnuke. Moj odgovor je bil, da se vrednot sploh ne prenaša težko, pač pa zelo lahko. Problem pa je v tem, da se na otroke in vnuke prenaša neprave vrednote in da vir vrednot ni več pravi.
Sedaj se pač prenašajo vrednote kot so biti lep, imeti se lepo, imeti dobrine. Vrednote tega sveta pač. Vir teh vrednost so pa mediji, socialna omrežja, na katera so dolge ure privezani otroci, vnuki, tudi starši … in tudi stari starši.
Vse to je potrebno: imeti prave vrednote, jih živeti in o njih govoriti – najbolje v obliki zanimivih zgodb, ter biti dovolj – a ne preveč – blizu.
Če starši in stari starši sami nimamo več vrednot, ki se napajajo v Božjem, jih pač ne moremo prenašati na otroke in vnuke. In tudi, če jih imamo, pa nimamo časa biti v življenju vnuka, se prav tako ne morejo prenesti. Vse to je potrebno: imeti prave vrednote, jih živeti in o njih govoriti – najbolje v obliki zanimivih zgodb, ter biti dovolj – a ne preveč – blizu.
Na kakšen način s svojim zgledom prenašate duhovne vrednote svojim vnukom?
Če so pri nas na kosilu – in to se zgodi kar pogosto, ker stanujejo le dobra dva metra nad nami – zahtevam, da pri kosilu sklenejo roke v molitvi in molijo. Kar dobro znajo – hvala zetu in hčerki – samo včasih nočejo.
Sam se z vnuki raje ‘pretepam’. Zaenkrat imam tri vnuke – fante, stare 7, 5 in 3 leta, ki so nori na to, da se, kot pravimo, mečemo s kavča. To je taka izrazito moška igra, polna kar ostrega telesnega kontakta. Sam “ugrabim” enega, ga priklenem nase, potem ga morata pa druga dva “reševati” in me še pregnati s kavča. Vnučke pri tem spodbujam k timskemu povezovanju in k temu, da si pomagajo med seboj, ko premagujejo zlo, ki ga v igri poosebljam kar sam.
Ženo pa spodbujam, da z njimi prebira svetopisemske zgodbe … Tu je ona zelo dobra! Se pa ne zna metati s kavča. Vsak nekaj. In prav je tako.
Če so pri nas na kosilu – in to se zgodi kar pogosto, ker stanujejo le dobra dva metra nad nami – zahtevam, da pri kosilu sklenejo roke v molitvi in molijo. Kar dobro znajo – hvala zetu in hčerki – samo včasih nočejo.
Pravijo, da imajo stari starši privilegij, da razvajajo svoje vnučke. Kako konkretno jih vi duhovno razvajate?
Morda s tem vprašanjem niste mislili tako, a z njim ste mi stopili na žulj … Razvajanje je slabo. Pomeni namreč nekaj pretiranega, nekakšno popustljivost muham otrok. Z razvajanjem odvzemamo izkušnje, omogočamo, da otroci postanejo izbirčni, zahtevni. Ni mi všeč dajanje dobrega pomena besedam, ki pomenijo nekaj slabega. Ne strinjam se niti s tem, da dajemo slabim naravnanostim, slabim navadam, … dobre pomene.
Menim, da dedkom in babicam ni treba razvajati vnukov. Ta naravnanost – da je starim staršem dovoljeno razvajati – se je kar nekako prijela v naših krajih in se jo jemlje skoraj za samoumevno.
Menim, da dedkom in babicam ni treba razvajati vnukov. Ta naravnanost – da je starim staršem dovoljeno razvajati – se je kar nekako prijela v naših krajih in se jo jemlje skoraj za samoumevno. Ko imava z ženo v okviru Družine in Življenja pričevanje ‘Na obisk k “ta mladim” v copatih’, pričevanje o tem kako mi živimo medgeneracijsko sožitje, nama mladi pogosto potožijo, da dedek in babica razvajata otroke, da se onadva ne strinjata, a ta stara delata po svoje. In verjemite, ni jim všeč … Midva sva se navadila, da so glavni pri otrocih starši in ne stari starši. In kar rečejo starši, je zakon tudi za naju. Ne nabirava si “lajkov” pri vnučkih.
Ne nabirava si “lajkov” pri vnučkih.
Tudi ne bi govoril o duhovnem razvajanju … Tudi to zame nima dobre konotacije. Dobim asociacijo na nekakšno vse-neumnosti-odpuščajočo ljubezen, brez pravičnosti, brez zahtev.
Kaj torej delate za duhovno vzgojo vnukov?
Nič takega… Blagoslavljam jih, molim za njih. Vsak dan.
Blagoslavljam jih, molim za njih. Vsak dan.
A kot sem rekel, jaz se ‘tepem’ z vnuki, skrbim za odnos s svojo ženo, povzdigujem ‘ta mlade’, ne pametujem, če me ne vprašajo, skrbim, da sta zet in hčerka “ta glavna” pri vnukih. In občasno omogočam, da lahko mlada zakonca gresta na zakonsko skupino, duhovne vaje.
Aleš Čerin