Trdno sem prepri\u010dan, da ima Bog za vsakogar na\u010drt, v katerega ga kli\u010de. Ta njegov na\u010drt ne predstavlja omejenosti. Je vabilo v svobodo, v \u017eivljenje, polno upanja, odprtosti za ljubezen in u\u017eivanja sadov ljubezni, veselja, miru, potrpe\u017eljivosti, bl\u00e1gosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti in samoobvladovanja (Gal 5,22-23). Odgovoriti na njegov klic, pomeni re\u010di da \u017eivljenju kot vrednoti, hrepeneti po svobodi oziroma odre\u0161enju, postati Jezusov u\u010denec in stopiti na pot svetosti ter v polnosti uresni\u010diti svoje \u017eivljenje. Poklic na splo\u0161no predstavlja neko \u00bbdelo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin (SSKJ 1994). Znotraj besede poklic je vidna beseda klic.<\/p>\n
Klic je v tem, da vsak \u010dlovek lahko prisluhne klicu, ki ga vodi v izbiro poklica in se v njem uresni\u010di, v kolikor se nanj odzove. Duhovni poklic pa izhaja iz duhovnosti in ka\u017ee na \u00bbusmerjenost k nematerialnim vrednotam.\u00ab Vir duhovnega klica je v Bogu, ki se razodeva v \u010dlovekovi du\u0161i ter vsakega \u010dloveka kli\u010de, da uresni\u010di to, za kar je namenjen, tako da se bo uresni\u010dil in dosegel sre\u010do.<\/p>\n
Gre za izbiro na\u010dina \u017eivljenja, za izbiro \u017eivljenjskega stanu in na\u010dina slu\u017eenja. Vsak je odgovoren za svoje \u017eivljenje, hkrati pa tudi svoboden, da izbere \u017eivljenjski stan, ki ga prepozna kot svojega in ga \u017eeli sprejeti, se z njim poistovetiti ter se v njem darovati. Vsak duhovni poklic je \u00bbJezusovo znamenje: na nek na\u010din njegovo srce in so njegove roke, ki \u0161e naprej objemajo male, ozdravljajo bolne, spravljajo gre\u0161nike in se pustijo pribiti na kri\u017e iz ljubezni do vseh\u00ab. Klic je bo\u017eja pobuda, je predhoden in odlo\u010dilen, svoboden in zastonjski poseg Boga, ki kli\u010de. Klic vedno ostaja skrivnost.<\/p>\n
<\/p>\n
Dva na\u010dina podaritve. <\/strong>Poro\u010denost<\/strong> in dru\u017einsko \u017eivljenje sta najbolj naravna in logi\u010dna poklicanost. Ve\u010dina ljudi je poklicana v ta stan. Zakon, ki ga zakonca \u017eivita na pristen na\u010din, ju vodi v srce Kristusove skrivnosti. Kr\u0161\u010danski nauk govori, naj bo mo\u017e do \u017eene kot Kristus do Cerkve.<\/p>\n Drugi na\u010din podaritve je posve\u010denost<\/strong>, ko se \u010dlovekova bogopodobnost uresni\u010duje v devi\u0161tvu za bo\u017eje kraljestvo. Gre za svobodno odpoved spolnim odnosom v pri\u010dakovanju stanja, v katerem se mo\u0161ki in \u017eenske ne bodo ne \u017eenili ne mo\u017eile ter s tem pri\u010dujejo za vstajenje in nebe\u0161ko kraljestvo, ki je \u017ee med nami. Pri odpovedi ne gre za zatiranje spolnosti, temve\u010d za usmerjanje hrepenenj v zdru\u017eitev s Kristusom, kjer je edina dokon\u010dna izpolnitev. Odlo\u010ditev za devi\u0161tvo mora biti svobodna in le taka je lahko rodoviten temelj in pri\u010devanje, ki ka\u017ee na globlji pomen spolnosti.<\/p>\n Ko spoznamo veli\u010dino obeh poti, se nam zastavlja vpra\u0161anje, katera pot je bolj\u0161a. Celibat oziroma devi\u0161tvo je bolj\u0161e, ker je nebe\u0161ka svatba vi\u0161ja od zemeljske. To prvenstvo celibata pa ne sme nikoli podcenjevati zakona, saj je prava izbira tista, za katero nas je Bog namenil. Oba stanova se medsebojno podpirata. Tako so zakonci zgled medsebojne podaritve posve\u010denim, ti pa oznanjajo, da je tudi zakonska ljubezen usmerjena v nebe\u0161ko kraljestvo.<\/p>\n Mladi so postavljeni pred velik izziv izbire stanu. Mlad \u010dlovek se mora spra\u0161evati, poslu\u0161ati in iskati znamenja in vzgibe Svetega Duha, ki jih vabi na pot, ki je prava za njih. Iskanje poklicanosti je odgovornost, je naporno, hkrati pa lepo obdobje, saj mlade odpira uresni\u010devanju njihovega \u017eivljenja.<\/p>\n Za oblikovanje dru\u017eine je potreben pogum. Potrebna je moralna in duhovna baza, ki pa je dru\u017eina in dru\u017ebeno izro\u010dilo danes ve\u010d ne zagotavljata. Dana\u0161nja dru\u017eba namre\u010d daje prednost bolj individualnim pravicam kot dru\u017eini, prednost daje odnosom, ki trajajo, dokler ne pridejo te\u017eave.<\/p>\n Dru\u017eina je poklicanost, ki jo je Bog vpisal v naravo mo\u0161kega in \u017eenske,\u00a0a tu je \u0161e druga poklicanost, ki dopolnjuje zakon:\u00a0poklicanost v celibat in devi\u0161tvo za nebe\u0161ko kraljestvo. Da bi prepoznali ta klic in mu sledili, sta potrebni\u00a0molitev in \u017eivljenje v Cerkvi. Na za\u010detku vsake poklicanosti v posve\u010deno \u017eivljenje je vedno mo\u010dna izku\u0161nja Boga, ki ostane v spominu vse \u017eivljenje. Tega sami ne moremo na\u010drtovati. Bog nas vedno preseneti.\u00a0Bog je tisti, ki kli\u010de, a pomembno je, da\u00a0vsak dan gojimo odnos z njim, ga poslu\u0161amo v ti\u0161ini pred tabernakljem in v svoji notranjosti, mu govorimo, pristopamo k zakramentom. Imeti\u00a0pristen odnos\u00a0z Gospodom, je kot imeti odprto okno na\u0161ega \u017eivljenja, da bi lahko sli\u0161ali njegov glas, kaj \u017eeli od nas.<\/p>\n Vsak mo\u0161ki ima globoko v svoji notranjosti zapisano \u017eeljo po o\u010detovstvu. Duhovnik pri tem ni izjema, \u010deprav je njegova \u017eelja usmerjena in \u017eiveta na poseben na\u010din. Kadar mo\u0161ki nima te \u017eelje, v njem nekaj manjka, nekaj ni v redu. Tudi kdor se je odlo\u010dil za celibat, bi moral \u010dutiti veselje o\u010detovstva, da lahko \u017eivi polno in zrelo<\/strong>: O\u010detovstvo pomeni dati \u017eivljenje drugim. In za duhovnika je to pastoralno o\u010detovstvo oz. duhovno o\u010detovstvo.<\/p>\n Ko govori pape\u017e Fran\u010di\u0161ek o duhovnem o\u010detovstvu, se spomni na ostarelega Abrahama, kateremu Bog obljubi, da bo do\u017eivel veselje imeti sina in da bo njegovo potomstvo \u0161tevilno kot so zvezde na nebu. Da bi potrdil ta dogovor, Abram po navodilih Boga \u017ertvuje \u017eivali in jih nato tudi ubrani pred napadom roparskih ptic. Pape\u017e Fran\u010di\u0161ek je ob tem dejal, da je ganljivo gledati devetdesetletnika, kako s palico v roki brani svojo \u017ertev. Je kot o\u010de, ki brani svojo dru\u017eino: \u00bbO\u010de, ki ve, kaj pomeni braniti svoje otroke\u00ab<\/em>.<\/p>\n Duhovno o\u010detovstvo ne more biti samo oznaka ali teolo\u0161ki pojem. Izra\u017ea ga \u017eivljenje, ki ga \u010dlovek \u017eivi v veri in poslu\u0161nosti, in to \u017eivljenje postane vzor, ki mu drugi sledijo. Duhovni o\u010de mora biti sposoben izre\u010di enak ukaz, kot ga je dal Jezus svojim u\u010dencem: “Hodi za menoj!” Ali kot je Pavel rekel kristjanom v Korintu: “Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov” (1Kor 11,1). Prav na podro\u010dju zna\u010daja izpostavlja Bog svoje slu\u017eabnike najstro\u017ejim preizku\u0161njam. Zato se moramo vpra\u0161ati, kak\u0161ne so zahteve glede zna\u010daja, ki jih mora izpolnjevati mo\u0161ki, \u010de ho\u010de opravljati vlogo duhovnega o\u010deta. Za odgovor lahko na kratko povzamemo glavne zna\u010dajske zna\u010dilnosti mo\u017e, ki so bili duhovni o\u010detje, kot so o\u010dak Abraham, apostol Pavel, Timotej, \u2026.<\/p>\n <\/p>\n \u010ce povzamemo glavne poteze zna\u010daja mo\u017e<\/strong>, duhovnih o\u010detov, pridemo do seznama vrednot, ki bi bil pribli\u017eno tak\u0161en: Duhovnik je torej poklican v rodovitno ljubezen. Poklican je v \u017eivljenje \u010distosti in rodovitnosti (duhovno o\u010detovstvo). \u017dal, je nemalo Bogu posve\u010denih v preteklosti (in \u0161e danes) \u017eivelo svojo \u010distost v smislu trupla: hladno, sterilno, s potla\u010denimi hrepenenji, \u010dustvi in strastmi, trdosr\u010dno, brez so\u010dutja, predvsem pa lo\u010deno od duhovnega o\u010detovstva\/materinstva. <\/p>\n Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, november 2018<\/em><\/p>\n Pripravil: <\/em>Ervin Mozeti\u010d<\/strong><\/p>\n <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"","protected":false},"author":3,"featured_media":6733,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[],"yoast_head":"\n
\nV moderni izraelski vojski je bilo uveljavljeno naslednje pravilo. Poveljnik svojim \u010detam ne re\u010de: “Naprej!” Re\u010de jim: “Za menoj!” Isto velja za Gospodovo vojsko.<\/p>\n
\n– neomajna vera,<\/em>
\n– hitra in popolna poslu\u0161nost,
\n– sporo\u010dilo, osredoto\u010deno na kri\u017e,
\n– kri\u017e, udejanjen v njihovem \u017eivljenju,
\n– neopore\u010dno kr\u0161\u010dansko vedenje,
\n– o\u010detovska naklonjenost do mladih vernikov,
\n– gore\u010da skrb za njihov resni\u010den uspeh.
\n<\/em>Za to milost bi morali prositi tudi duhovniki, je zatrdil pape\u017e in ob tem \u0161e enkrat poudaril, da gre za \u00bbmilost o\u010detovstva, pastoralnega o\u010detovstva, duhovnega o\u010detovstva<\/em>\u00ab. Gotovo je, da bomo grehov imeli veliko, je nato dejal, a \u00bbne imeti otrok, ne postati o\u010de, je kot da \u017eivljenje ne bi prispelo do konca, kot da bi se ustavilo na sredi poti<\/em>.\u00ab Zato morajo tudi duhovniki biti o\u010detje, je pa to milost, ki jo daje Gospod<\/em>.<\/p>\n
\n\u017divimo tako, da s svojim \u017eivljenjem izpri\u010dujemo zahvalo Gospodu za milost duhovnega o\u010detovstva v Cerkvi<\/em>.<\/p>\n