Evangelist Luka nam za prvi septembrski dan predstavlja pravi spekter Jezusovega pastoralnega učenja in dela (prim. Lk 4,38–44). Uči v kafarnaumski shodnici, ozdravi Simonovo taščo in druge bolnike, poleg naštetega pa še izganja hude duhove. Po delu je potreben trenutek samote, a že kmalu je za njim množica, ki ga tako ali drugače potrebuje. Takrat jo celo zavrne in Bog ve, čemu tako na hitro svoboden odide, ker je poslan tudi k drugim. Najprej si bo izbral sodelavce, učence, ki bodo poslani v prav poseben apostolat. Da bodo v njegovem imenu učili ljudstvo o resnici tega in še bolj onega sveta; torej, da bodo (so)delovali z Božjim Duhom. Učili, ozdravljali, se posvečevali. In kdaj tudi s kakšno trdo besedo povedali to, kar je prav.

Kakšna podobnost je v tem Jezusovem delavniku z našim pastoralnim delom! Pred nami je novo leto; leto mnogih neznank in negotovosti. Leto, ki gotovo ne bo prizanašalo tudi z neuspehi, a toliko smo se že v preteklih mesecih morali kar nekako prisiljeni z močno roko naučiti, kdo je Gospodar časov. Morda pa nam bo vse pomagalo tudi k zdravi ponižnosti, da bomo res samo sejalci, rast bo pa dajal tisti, v čigar imenu delujemo.

Pastoralno delo mora biti pravzaprav hoja po robu. Ko se od Malega Triglava vzpenjaš proti cilju svoje ture, je na obeh straneh prepad, in kljub dobro varovani planinski poti moraš, velikokrat v gneči takih in še bolj drugačnih pristopnikov, še kako paziti, kam stopiš. Greš naprej. Ne na levo ne na desno. Malce tudi tvegaš, vsak naslednji korak je drugačen od prejšnjega, vsak korak je tudi garanje, vsak korak je svojstven izziv, in še na cilju je morda megleno. Pa vendar greš naprej!

V novem pastoralnem letu spet začenjamo voditi Božje ljudstvo, še posebej veroučence, po negotovi in nepoznani poti proti cilju. Prepadi so levo in desno, mi pa se bomo morali držati označene in uhojene poti. Ker je ta tudi najvarnejša. Zavedajmo se odgovornosti, da smo vodniki in da moramo predvsem mi dobro poznati pot. Ob obilici dela in pri raztresenih mislih se hitro lahko zgodijo nesreče.

Verjetno bomo največ storili za vse, ki so nam zaupani, če bomo najprej spreminjali in spreobračali sami sebe. Če bomo to, kar smo, in če bomo, seveda v skladu z milostjo, ki nam bo dana, storili vse, kar je moč storiti. Ne pozabimo, da pripadamo eni, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi pod vodstvom Petrovega naslednika. To je za nas uhojena in prava pot, čeprav ima prepade tako na levi kot na desni.

Pri vztrajnem vodenju ne pozabimo tudi, da mnogi ne zmorejo vseh tur in da je treba včasih tudi nekoliko prilagoditi hitrost. Saj veste, nekateri so rojeni pod Triglavom, pa nikdar niso bili v njegovem kraljestvu. Glede na to, da nimamo več širnih množic, bomo gotovo v prihodnje morali gledati in še bolj paziti na – posameznika.

Naj nas pri pastoralnem delu podpira zgled našega Odrešenika, ki je vsem postal vse, zatecimo pa se vsaj s kakšnim vzklikom veselja ali vzdihom ob teži križa tudi k sv. Jožefu, ki ga v tem letu posebej častimo. In glede na strmo pot, ki je pred nami, ne bo odveč njegova očetovska priprošnja. Drugače povedano: v Cerkvi je on vedno preizkušen in dober vodnik pri vzpenjanju proti cilju!

 

Meditacija za dekanijsko konferenco, september 2021

Pripravil: Sebastjan Likar