»Eden posluša druge in vsi poslušajo Svetega Duha« tako je Papež Frančišek napovedal triletno sinodalno pot, ki bo razdeljena v tri faze, škofijsko, kontinentalno in univerzalno. Sinodalni proces pomeni hoditi skupaj, vsi verniki, tako laiki in pastirji s papežem na čelu. Skupaj hoditi s Kristusom in za Kristusom, ki v obilju daje Svetega duha, in ga ne daje na mero. V apostolskih delih beremo, kako je Pavla in Barnaba pri misijonskem poslanstvu vodil Sveti Duh: »Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere«. Da sta zbrala vso cerkev in ji poročala, je sinodalna pot. Tudi danes se moramo zbrati in se slišati, in si tudi upati povedati, kar Gospod dela tudi po nas. Cerkev deluje drugače kot so principi tega sveta. Pravijo, da sodobni človek nima pravega smisla za skupnost, ker je v ospredju posameznik, ki se v mnogih povezavah medmrežja počuti kar osamljeno in tesnobno. Univerzalno medmrežje pa je Sveti Duh, ki povezuje  različnost posameznikov, mnoštvo karizem, ki so sredi med nami. Vsakega Sveti Duh navdihuje v njegovi originalnosti, ne glede, če si klerik ali laik. Vsak krščen ima Duha in danes je čas, ko se morajo laiške karizme še bolj razviti oz. utrditi, da bi vsak po krstu živel polnokrvno krščanstvo. Da bi se beseda vseh, posebej laikov, še bolj slišala. Samo prepoznati moramo, kaj po ljudeh  Duh govori danes. Cerkev je vedno na poti, v izhodu, je misijonska,  stalno širi svoj prostor, da lahko vanjo vstopijo vsi in da bi se poganom odprla vrata vere.

Krščanska vera je posebej vera skupnosti. Cerkev je končno v odnosu in odnos je tisto, kar ostane in na kar je sodoben človek še posebej občutljiv. Cerkev je Jezus med nami: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20). On, ki je sredi med nami, nas bo vodil in navdihoval pri vsem posvetovanjih in razločevanjih. Končno kot Cerkev sploh ne moremo biti nesinodalni, saj vsi skupaj hodimo z vso zmagoslavno in trpečo Cerkvijo in z vsemi, ki se še »vojskujemo« na tem zemeljskem romanju.

Zato pospešujemo duha občestvenosti in edinosti, da naše župnije ne bi bile skupnost individualistov, ampak zares občestvo. Svet potrebuje pričevanje resničnega bratstva  in sestrinstva, resničnega življenja po veri. Kajti »razklanost med izpovedano vero in njihovim vsakdanjim življenjem je treba prištevati med največje zablode našega časa.« (CS 43)  Verjetno bo potrebno preseči tudi načelo »reši svojo dušo« v smislu, da to zadeva le mene in Boga. Moja rast v svetosti je končno odvisna tudi od rasti mojega brata ali sestre v veri. Soočenje z drugim, ki je ob meni, mi pomaga rasti, kajti prav njega mi je Gospod postavil ob stran za mojo duhovno rast.

Poslušati Svetega Duha končno pomeni živeti po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Kolikokrat smo že izrekli te besede? Vsak dan jih molimo skupaj z vso Cerkvijo, da bi Njemu dali prostor in mesto, ki mu gre. Jezus je poklical apostole, da bi bili z Njim (Mr 3,14). Kdor se je resnično srečal s Kristusom, ga ne sme zadržati zase, kajti Božja ljubezen nas priganja. Naše pastoralno delo morda doživlja tudi neuspeh, ker nismo v duhu z Njim. Biti z Njim je generator, ki daje moč in energijo za pastoralno delo in življenje. Kaj pomaga vso električno omrežje, če ni priklopljeno na generator oz. le ta ne deluje. Zato ponižno stopimo pogosteje pred Najsvetejše. Pri Evharistiji in po njej si polnimo duha in tako negujemo notranje življenje. »Evharistija je začetek, sredstvo in cilj duhovniške službe, ker so vsa druga cerkvena opravila in dela apostolata v tesni zvezi z njo in nanjo naravnana.«(prim. CD 139, 67). Lahko smo prepričani, če je duhovnost kristjana negovana, potem bo tudi (pastoralno) življenje in delo živo in rodovitno, saj je Bog že v raju prvima človekoma dal zapoved, naj bosta rodovitna (1Mz 1,28 ). Večje rodovitnosti v najširšem smislu si tudi v Cerkvi želimo.

Vsi smo eno božje ljudstvo, Kristusovi sodelavci na istem čolnu (nepotrebna je delitev na klerike in laike), a končno je  duhovnik v srcu cerkve, v srcu prenove in sinodalnosti, ki si jo papež kot znamenje časa želi. Zato je prva skrb lastna svetost, kajti »potrebno je začeti očiščevati samega sebe, preden očiščujemo druge; potrebno je biti poučen, da bi lahko poučevali; potrebno je postati luč, da bi lahko razsvetljevali, približati se Bogu, da bi z Bogom zbližali druge, biti posvečen, da bi posvečevali.« (CD 86, 61) Načelo Ecclesia semper reformanda ni  nikoli v celoti izpolnjeno.

Le tako bomo v tem sekulariziranem svetu prosojni pričevalci Kristusa in alternativa posvetnim zakonitostim. V prvem letu sinode bomo bolj poslušali in slišali celoto krščenih v njihovi konkretnosti, in sicer po naših župnijah in škofijah. Hoja za Kristusom v skupnosti je temelj, da bi v pastoralnem delu zmogli napore, ko smo poslani tudi  kot Jagnjeta med volkove (Lk 10,3). Seveda pri naši skupni poti nadnaravna sredstva  niso izgubila svoje učinkovitosti: »Milost in ljubezen se tako širita od oltarja do ambona, spovednice, župnijske pisarne, veroučne šole, oratorija, vse do družinskih domov, na ceste, v bolnišnico, prevozna sredstva, na sredstva obveščanja, povsod tja, kje imamo možnost, da izpolnjujemo svojo poslanstvo.« (prim. CD 86, 62) Skratka veliko priložnosti, ko se tudi danes odpirajo vrata poganom, ko se veselimo vsega božjega delovanja med nami.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, oktober 2021

Pripravil: Jože Motaln, župnik Kapla na Kozjaku