Za iztočnico današnjega premišljevanja sem vzel besede iz knjige Razodetja, ki jih pisec sliši izgovarjati Sedečega na prestolu, ko predstavlja svoje načrte za prihodnost stvarstva: »Vse delam novo!« (Raz 21,5). Izbral pa sem jih zato, ker jih doživljam kot osrednjo značilnost mladosti: narediti stvari drugačne, kot so, in drugače, kot so – na novo. Ob teh besedah se vedno znova spomnim na razmišljanje, da bi morali Boga, ki je večen in se torej ne stara, upodabljati ne kot starca, temveč kot otroka, za katerega je vedno vse novo.

V vsakem primeru vas vabim, da se pri premišljevanju o mladih kot nosilcih evangelizacije ustavimo pri treh poudarkih.

  1. Pri mladih lahko vedno znova opažamo, da želijo stvari drugače, kot so tukaj in zdaj. Za boljšo predstavo o tem je dovolj, da pogledamo 50–60 let nazaj. V obdobjih, ko se je zdelo, da so strukture družbe močne, da so institucije stabilne in da je življenje predvidljivo, so bili mladi tisti, ki so zahtevali svobodo, sproščenost, odprtost in nepredvidljivost. Zadnja leta, ko živimo v zelo nepredvidljivem svetu, ki se hitro spreminja in ne ponuja veliko gotovosti in trdnosti, lahko zaznavamo ravno nasprotno: da mladi iščejo varnost, trdnost, tradicijo, korenine, stabilnost. S tem svojim intrinsičnim nezadovoljstvom nad zatečenim stanjem so mladi nedvomno blizu Bogu v njegovem iskanju vedno novih poti in načinov, na katere Božje kraljestvo stopa v naš svet. Starejši kot smo, bolj se nedvomno zavedamo stalne nevarnosti, da katerikoli družbeni sistem, ki lovi ravnovesje med strukturo in karizmo, med hierarhijo in duhom, zaniha v eno od skrajnosti in tam ostane, medtem ko je prava mera vedno nekje blizu ravnovesne lege. S tem, ko mladi izzivajo status quo, ki smo ga vzpostavili odrasli, so nehote podobni Janezu Krstniku, ki Izraelce kliče k spreobrnjenju.
  2. S tem v mislih se lahko posvetimo drugemu poudarku tega premišljevanja. Razmere v svetu so vedno takšne, kot jih naredimo odrasli, ki smo polnoletni, imamo volilno pravico in, tako ali drugače, aktivno sodelujemo pri oblikovanju odnosov v družbi, v kateri živimo. Ne glede na to, kako se vsaka generacija mladih trudi spremeniti svet na bolje, je jasno, da se svet neprenehoma spreminja in da rešitve nikoli niso dokončne. Ko mladi postanemo odrasli in nato ostareli, naša domišljija za iskanje novih rešitev usiha, raste pa naša sposobnost prilagajanja svetu takšnemu, kot je. S tem odrasli nehote postajamo del problema, zato so vedno znova naše upanje mladi, ki vstopajo v ta svet s svežim pogledom in z neobremenjeno domišljijo. Če bi odrasli poznali rešitve in imeli energijo, da jih uresničimo, bi jih že, tako pa so mladi edini, ki lahko svet spremenijo. In ko gre za vprašanje življenja Cerkve in širjenja dobre novice, ni nič drugače.
  3. Vprašanje, ki se na tem mestu neizogibno postavlja vsem, ki smo odgovorili na Kristusov klic v duhovništvo (in to je tretji poudarek), je, ali smo torej vsi odrasli nujno že del problema ali pa je tudi za nas vendarle še upanje, da kaj pripomoremo k rešitvi. Pred nedavnim sem slišal izredno lepo pričevanje o duhovniku, ki je tudi v svoji starosti in bolezni še vedno magnet za mlade: k njemu prihajajo na pogovor, k spovedi, po nasvet ali pa preprosto po občutek sprejetosti in varnosti. Ko je bil vprašan, v čem je njegova skrivnost in kako bi mu tudi drugi sobratje lahko postajali podobni, je dal preprost odgovor: »Imej jih rad.« Odgovor nas ne bi smel presenetiti: evangelist Janez zapiše v Prvem pismu, da je Bog, ki je večen in torej nikoli ne bo star, Ljubezen. Zagotovo je ljubezen tista, ki nas ohranja podobne Bogu, in pričevanje kaže, da nas to lahko ohranja v srcu mlade.

Prosimo torej za dar ljubezni, še posebej do mladih in še posebej do tistih mladih, za katere doživljamo, da postavljajo pod vprašaj vse, kar smo mi gradili – prav mogoče je, da je ravno po njih Bog že na polno na delu.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, februar 2022

Pripravil: p. Primož Jakop DJ