Sodelovala sem pri pohodih za \u017eivljenje, molila ob klinikah, pisala \u010dlanke in pisma urednikom. In imam otroke. A najbolje sem pri\u010devala za \u017eivljenje, ko sem si \u017eelela le to, da ne bi bila osamljena.<\/p>\n
V letu 1993 sem postala mama in \u010dutila sem, da sem se ogradila od sveta. Tako sem \u0161la ven \u2013 iskat sre\u010danja in odrasel pogovor in karkoli, kar bi mi pomagalo, da bi se moji dnevi – potem ko sem si odpo\u010dila od poroda in se navadila biti polni delovni \u010das mama – pri\u010deli med seboj razlikovati.<\/p>\n
Neko\u010d sem ob na\u0161em stanovanju videla receptorko in izgledala je, kot da je jokala. Vpra\u0161ala sem jo, kaj je narobe. Rekla je: \u00bbTi\u00ab.<\/p>\n
Nisem je razumela, a povabila me je, da se usedem z njo. Izkazalo se je, da se je pravkar raz\u0161la s svojim fantom in nato ugotovila, da je nose\u010da. Dve prijateljici sta ji \u017ee obljubili, da jo bosta odpeljali, da naredi splav, a ona je dejala, da tega ni mogla storiti, ker je vsako jutro opazovala mojega sina, ga podr\u017eala, ko se je smejal in brcal. Preprosto ni mogla.<\/p>\n
Njena reakcija me je spomnila na mojo lastno reakcijo na neko drugo situacijo: Po porodu sem ostala doma, ker sem opazovala nekega de\u010dka, ki je bil v varstvu in bila pri\u010da njegovemu nasmehu. Jaz pa ne bi mogla biti s svojim sinom, preprosto ne bi mogla biti. Ta nasmeh neznanega otro\u010dka je vodil k temu, da sem se odlo\u010dila ostati doma in da sem postala obupno osamljena\u2026 in to je vodilo k temu, da sem nasmehe svojega sina delila s to nose\u010do receptorko. Objela sem jo in obe sva jokali zaradi njenih skrbi.<\/p>\n
Spregovorili sva o tem, kaj lahko stori. Nikoli nisem \u0161e nikomur svetovala, a naredili sva na\u010drt. Vklju\u010deval je na\u010drt, da pokli\u010de zdravnika in gre na pregled, pokli\u010de doma\u010de in jih prosi za pomo\u010d in pokli\u010de nekdanjega fanta in mu pove. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, a dejala sem ji, da bova midva na voljo ne glede na vse. Poljubila je mojega sina in si obrisala solze.<\/p>\n
Dopustila sem si razmi\u0161ljanje, da osamljenost zaradi tega, ker sem ostala doma z otrokom, ni ni\u010d v primerjavi z njenimi te\u017eavami. Naslednji teden je mo\u010dno de\u017eevalo, tako da nisem \u0161la na svoj dnevni sprehod. Nekajkrat ko sem stopila do njenega delovnega mesta, je ni bilo. Skrbelo me je.<\/p>\n
Naslednji\u010d, ko sem jo videla, je na \u0161iroko odprla vrata in me objela. Vsi so ji pomagali. Njen fant in njeni star\u0161i. Namesto osamljenosti je bila sedaj tu zbrana vsa dru\u017eina, ki je nestrpno pri\u010dakovala otrokovo rojstvo. Poro\u010dila sta se in preden sem se odselila, sta imela sina in h\u010der. Nasmehi mojega sina so omogo\u010dili nasmehe \u0161e dveh drugih otrok in cel ko\u0161 nasmehov za mamo, o\u010deta in stare star\u0161e.<\/p>\n
K temu razpletu krize nose\u010dnice ni pripomogla udele\u017eba na pohodu za \u017eivljenje, ne protestiranje ali lobiranje, ampak prisotnost\u2026<\/p>\n