V materinem trebu\u0161\u010dku sta bila dvoj\u010dka. Prvi je vpra\u0161al drugega: \u00bbAli verjame\u0161 v \u017eivljenje po rojstvu?\u00ab<\/p>\n
Ta odgovori: \u00bbZakaj? Seveda! Nekaj mora biti po rojstvu. Morda sva tukaj zato, da se pripraviva na to, kar pride.\u00ab<\/p>\n
\u00bbNeumnost,\u00ab je dejal prvi. \u00bb\u017divljenja po rojstvu ni. Kak\u0161no bi sploh bilo tak\u0161no \u017eivljenje?\u00ab<\/p>\n
\u00bbNe vem, a tam bo ve\u010d svetlobe kot tukaj. Morda bova s svojimi nogami hodila in z usti jedla.\u00ab<\/p>\n
Dvome\u010di dvoj\u010dek se je zasmejal: \u00bbTo je absurd! Hoja je nekaj nemogo\u010dega. In jesti z usti? Sme\u0161no. Hrano zagotavlja popkovina. Po rojstvu ne more biti \u017eivljenja. Popkovina je prekratka.\u00ab<\/p>\n
Drugi otrok je ostal trden: \u00bbMislim, da nekaj obstaja in morda je druga\u010dno kot tukaj.\u00ab<\/p>\n
Prvi otrok je odgovoril: \u00bbNikoli ni \u0161e nih\u010de pri\u0161el nazaj od tam. Rojstvo je konec \u017eivljenja in po rojstvu ni ni\u010desar razen teme in strahu in nikamor nas ne pripelje.<\/p>\n
\u00bbDobro, ne vem\u00ab, je dejal dvoj\u010dek, \u00bbtoda gotovo bova videla mamo in ona bo poskrbela za naju.\u00ab<\/p>\n
\u00bbMamo?\u00ab se je krohotal prvi otrok. \u00bbTi verjame\u0161 v mamo? Kje pa je zdaj?\u00ab<\/p>\n
Drugi otrok je mirno in potrpe\u017eljivo sku\u0161al razlo\u017eiti: \u00bbVsepovsod okoli naju je. V njej \u017eiviva. Brez nje tega sveta ne bi bilo.\u00ab<\/p>\n
\u00bbHa! Ne vidim je, zato je edino logi\u010dno, da ne obstaja.\u00ab<\/p>\n
Nakar je drugi odgovoril: \u00bbV\u010dasih, kadar si v ti\u0161ini, jo lahko sli\u0161i\u0161, lahko jo za\u010duti\u0161. Verjamem, da obstaja resni\u010dnost po rojstvu in da sva tukaj, da se pripraviva na to resni\u010dnost, ko pride\u2026\u00ab<\/p>\n